podstrešna sobica

Ni vedel kaj točno naj bi pričakoval od današnjega večera. Vedel je, kaj je potrebno narediti pri navadnih deklet, ampak Karou to zagotovo ni bila. Ne le, da ni bila navadna svetlolasa neumnica, katere je Sebastian največkrat našel ob sebi sredi noči ali pa naslednje jutro, bila je tudi njegova prijateljica. Njegova dobra prijateljica. Res da sta pretrgala stike, ko je v njegovo življenje vstopila Millenia, ampak sedaj sta se ponovno našla, v sicer nekakšni novi luči.
Bilo je nekaj mesecev po tem, ko sta se razšla z Millo. Potem, ko je Sebastian končno spoznal, da ga ne bo nikoli vzela nazaj, da nikoli ne bosta več skupaj, pa vseeno kaj naredi. Še vedno ga je bolelo, še vedno ga je bolelo, njegovo srce je bilo še vedno zlomljeno. Dvomil je, da se bo kdaj sploh zacelilo po tistem, kar mu je naredila Milla.
Takrat jo je še vedno objokoval, kljub temu, da ga je prevaral in mu tako dala vedeti, da se ne požvižga na njegova čustva. Obiskal je star, porušen hodnik, na delu šolskega posestva, kjer ni nikoli nobenega razen kakšnega občasnega dijaka, ki je zavil s poti proti rastlinjakom. S sabo je imel malenkost spraznjeno flašo čistega Ognjenega viskija, na njegovem obrazu pa so bile še vedno vidne sledi nedaleč nazaj prejokanih solz. Takrat je resnično razmišljal o tem, da bi si lahko vzel življenje, pa nihče ne bi opazil. Mogoče bi ga našli nekaj mesecev po smrti, ko bi njegovo truplo že začelo propadati in bi vonj dosegel ne tako oddaljene rastlinjake.
In potem je prišla Karou. Bila je sama in bila je čudovita. Pustila mu je, da se ji je izpovedal, da se ji je razjokal na rami, za kar bi ga bilo pošteno sram, če si ne bi bila že od nekdaj blizu. Pustila mu je, da se je obnašal, kot da je nikoli ne bi zapustil, čeprav to ni bilo res. Možno, da je imel pri njunem poljubu prste vmes viski, ki sta ga tistega večera oba zlila vase čisto preveč, glede na to, kako močan je bil. Vendar pa sta za poljub, ki je sledil in še enega in še enega in potem tisto, kar je vsem tem poljubom sledilo, kriva popolnoma sama. Že od nekdaj je Sebastian do Karou čutil večjo naklonjenost, kot do njegovih ostalih ženskih prijateljic, le da je bil takrat premlad, da bi vedel kaj točno naj bi to pomenilo, oziroma se s tem takrat niti ni ubadal.
In sedaj je imel s seboj še eno steklenico tistega premočnega Ognjenega viskija in odejo, ki jo je razgrnil po tleh podstrešne sobice vzhodnega stolpa. Za njo je vedel vse odkar ga je sem pripeljalo neko Drznvraansko dekle. Sobica je bila majhna, a prijetna, z majhnim okenčkom, s katerega se je videlo vso šolsko posestvo. Na odeji je sedaj napol ležal, napol sedel in srkal viski že, po njegovem, več kot uro po tistem, ko naj bi se s Karou dobila, ko je za seboj slišal tihe korake. "Mislil sem, da si že pozabila name," je dejal, brez da bi umaknil pogled s čudovitega razgleda, ki ga je nudilo majhno okence. "K sreči mi še ni uspelo končati vsega viskija," je še dodal in skrnil še en požirek.

~sebastian
nikoli ni razumela, kaj počne. verjela je v tisto pravo ljubezen in dejstvo, da bo nekega dne našla pravega, ki bo očarljiv, kavalir in si bo znal vzeti čas za njo, ob tem pa ji bo nudil vse kar bo želela. rjavi lasje, čokoladne oči in velik nasmeh, sploh pa mora biti visok in postaven + suh, obvezno!!! je nekoč zapisala v svoj dnevnik, ko ga je še sploh pisala. okoli tretjega letnika. vendar so vse besede veljale še danes. naj bo suh, visok, postaven, njegove oči in lasje pa morajo biti obvezno rjavi ali pa črni drugače ni pravi.

in kaj je počela sedaj? imela je romance z nekim gryfondomovcem, do katerega je nekoč zares nekaj čutila, sploh zaradi dobrega prijateljstva, a jo je pustil na cedilu, čas pa si je vzel za njeno najboljšo prijateljico. a mu je trapa takoj odpustila in ga zadovoljila s poljubi in vsem mogočim.. kar pač je. počasi je korakala po stopnišču navzgor, do podstrešne sobice stolpa, kjer sicer še i bila nikoli, a je vendar gray poznal vse skrivne kotičke. lahko si je samo mislila, zakaj bi to lahko bilo tako. ''kako neki bi pozabila nate? osebo, ki me je nekoč pustila na cedilu, pa sem ji odpustila.'' pomežiknila mu je in prisedla poleg. ''misliš, da bo vse to zadostovalo?'' pogledala ga je, kar je sama pričakovala od njega, vendar je vedela, da je samo jegova igračka. no, pa naj bo, drugače z njim več ne bo imela nobenih pogovorov, sploh se ne bo z njim družila. a je vseeno močno pogrešala starega sebastiana, s katerim se je veliko presmejala.