tag; victoria
daniel je čisto sam stal v prazni sobi, sredi kupa majic, ki so ležale na tleh okoli njega. stene v spalnicah so bile tanke kot papir, zato je- namesto, da bi na glas preklinjal- obraz zakopal v dlani in se z glasnim vzdihom sesedel na posteljo. nikoli ni dal kaj dosti na svoje obleke, tako ali tako so bile večino časa skrite pod haljo. danes pa mu njegova obširna zbirka preprostih, enobarvnih majic ni bila ravno po godu. zmajal je z glavo, ko nikakor ni našel nobenega pametnega razloga za nenadno nečimrnost in s tal pobral preprosto belo majico.
bo že mogla zadostovati. hitro je, že vsaj desetič ta večer ošinil svojo zapestno uro- cenen ponaredek, darilo sošolcev za sedemnajsti rojstni dan. že tako je zamujal in zlovešče tiktakanje ga je na to le opominjalo. sam je sovražil, ko se kdo ni bil sposoben držati dogovorjenega časa, še bolj pa je sovražil biti tisti, ki pusti koga čakati. snel je torej uro in nataknil svoje tekaške superge. po gradu jih načeloma ni nosil, vendar so bile za plezanje po ozkih stopnicah dosti bolj primerne, kot mokasini ali katera druga, bolj svečana obutev. s police je mimogrede pograbil steklenico vodke.
ni se potrudil niti, da bi za seboj zaprl vrata- edina vredna stvar v sobi je bila ura in, če mu to kdo ukrade lahko škodo nadomesti že z desetimi guldi.
njegovi čevlji so zlovešče udarjali po praznem hodniku, začuda se ni niti ena slika pritožila.
to je pa naravnost osvežujoče spremembe, je pomislil sedmošolec in pospešil tempo, zdaj je tekel. pogled mu je znova ušel proti njegovemu levemu zapestju, ki je bilo zdaj prazno in samemu sebi se je zmagoslavno nasmehnil.
nobenega pritiska več, si je čestital, ko je zavil proti strmemu stopnišču, ki je vodilo k skrivni sobi. ko je bil mlajši, mogoče kak četrti letnik, mu jo je pokazal nek zdolgočasen duh. čeprav je ni pogosto obiskoval, je bila idealen kraj za človeka, ki je preprosto potreboval nekaj miru in časa zase. danes pa se bo tam srečal z victorio.
to dekle je bilo zares nekaj posebnega. že nekaj časa jo je opazoval, a o njej ni vedel še ničesar. bila je izziv in izzive je imel daniel o nekdaj rad. pravzaprav je bil presenečen, ko sta se dogovorila za to srečanje.
ni vedel kaj naj pričakuje od večera, ko je z obema rokama dvignil težko leseno ploščo in vstopil v 'predsobo'. v njej ni bilo nikogar, pa tudi iz skrite sosednje sobe ni slišal ničesar. odprl je torej omaro in usločil hrbet, da se je lahko spravil vanjo. odkar jo je nazadnje obiskal je očitno zrasel.
"
ta omara je precej manjša, kot se spominjam," se je pritožil, ko je vstopil v skrivno sobo in zagledal črnolasko, zleknjeno na stolu. "
si dolgo čakala?" je še opravičujoče vprašal in sedel njen nasproti. brez besed je na mizo pred njo postavil pijačo in dvignil obraz, da sta se njuna pogleda srečala.
