stopnišče

številni hodniki ter na videz povsem enaka stopnišča so se vila nekam v neskončnost in kljub temu, da so na stenah visele različne slike ter se je notranja dekoracija precej razlikovala, michail še vedno ni imel niti najmanjšega pojma kje je. kaj šele da bi se mu dejansko posrečilo odkriti izhod iz peklenskega labirinta v katerem se je znašel in kjer mu je poleg vsega grozilo še da ga odkrije kakšen član osebja ter mu naloži pripor. nobena skrivnost ni bila, kako bi na to novico odreagiral njegov oče. še najbolj verjetno je bilo, da bi ga celotne poletne počitnice držal kot talca v njihovem družinskem dvorcu in od časa do časa prišel mimo, da bi mu še enkrat povedal kako zelo ga je polomil ter kako ga bo naslednjič ko le pomisli na to da bi ponovno storil kaj takega, razdedinil. stari je več kot le malo pretiraval z vsemi temi poskusi, da bi družinski ugled ohranil neokrnjen. michailu je šlo že samo ob misli na to, da se bo moral po tem letu vrniti domov pošteno na bruhanje. na žalost pa to v tem trenutku nikakor ni bila njegova edina težava. znašel se je namreč pri vznožju visokega ter precej strmega stopnišča, za katerega je bil prepričan da vodi na vrh enega izmed stolpov. kar je z drugimi besedami pomenilo, da je prišel na konec slepe ulice in se bo moral zdaj lepo obrniti ter še enkrat prehoditi pot po kateri je prišel - če jo bo sploh našel. globoko je zavzdihnil ter s pogledom počasi zdrsel po stopnicah navzgor. za vse skupaj je krivil tisto drznvrranovko, ki ga je nekako pripravila v to, da je z njo ostal tudi po uri, ko bi se morali vsi učenci praviloma vrniti v svoje domove. grad je bil v temi drugačen in michailu je elegantno uspelo zgrešiti pravi odcep, tako da se je zdaj - po dolgih minutah tavanja - po vsej verjetnosti znašel nekje na drugem koncu gradu ter seveda ni imel niti najmanjšega pojma kako naj pride ven. ponovno je zavzdihnil, nato pa odločil, da najbrž ne more škoditi če se vzpne po stopnicah ter svojo teorijo o vznožju stolpa tudi preveri. bil je že nekje na polovici, ko je nenadoma zaslišal tihe korake, ki so se mu vztrajno približevali. s pogledom je zdrsnil po svoji okolici ter s tem potrdil to kar je že tako ali tako vedel; nikamor ni mogel pobegniti. tako se je le lagodno naslonil na steno ter pred seboj prekrižal roke. ni mu bilo treba čakati prav dolgo, soj neznančeve palice ga je sprva zaslepil, nato pa mu je uspelo prepoznati mladostne poteze neznane ženske.