učilnica napojev

v učilnici je kar odmevalo od veselih glasov učencev, ki so večinoma razlagali kako so se med počitnicami udeležili te in te zabave, kakšni so bili karibi v vročem juliju in kako čudovita je grčija v poletju - pri tem pa seveda poskrbeli, da jih je v premeru treh kilometrov slišala vsaka oseba z zdravimi ušesi. na levi je neka gryfondomovka nazorno pripovedovala o tem kako je srečala - po njenih besedah - 'nekega blazno vročega tipa' ter kako 'blazno zanimive so bile njene počitnice'. victoria, ki je ves ta kaos opazovala izpred vhodnih vrat, se je vprašala koliko izmed tistega kar je povedala je bilo dejansko res in koliko izmišljenega. po očeh, ki so od časa do časa živčno zakrožile po dekletovi očesni jamici ter jeziku, ki se ji je večkrat rahlo zapletel, je sklepala da si je večino stvari preprosto izmislila. po vsej verjetnosti je imela prav tako dolgočasne počitnice kot jaz, kolikor je to sploh mogoče. rahlo je stresla z glavo, nejevoljna nad dejstvom da je taki nepomembni stvari namenila prostor v svojih mislih, ter z očmi počasi zdrsnila po učilnici. prostor je bil precej poln in edino prosto mesto, ki ga je zapazila, se je nahajalo tik poleg karou. že samo ob pogledu na njen lep obraz jo je v prsih zvilo, ustnice pa je refleksno stisnila v ravno črto. ni šlo za to, da dekleta ne bi marala zaradi njenega karakterja - čeprav je bil po pravici povedano precej nadležen, ampak s takšnimi stvarmi je večinoma lahko potrpela -, temveč za družino iz katere je prihajala. za dobro znano dejstvo, da je bil njen oče eden izmed tistih, ki so se na vse pretege trudili znebiti hades ravendell. hades, je pomislila. ime se je nenadoma zdelo skoraj tuje. zadnje čase se je vse večkrat zalotila, da samo sebe naslavlja kot victorio. lažno identiteto je ohranjala tako dolgo, da je postala nepogrešljiv del nje. kratko je zavzdihnila, nato pa z odločnimi koraki ter brezizrazno masko na obrazu, zakorakala proti rjavolasi sošolki. "rocher." je rekla mirno, ko je prišla dovolj blizu, da jo je dekle lahko slišalo. "moram reči, da se najinega ponovnega srečanje nisem prav nič veselila."

"končno nekaj o čemer se strinjava." dekletu je namenila bleščeč nasmeh, nato pa se s kar nekoliko preveč sunkovitim gibom sesedla na stol poleg nje. že sam pogled na tisti obraz z izrazitimi potezami ter hladnimi rjavimi očmi, se ji je pošteno gnusil. reakcija je bila po vsej verjetnosti zgolj psihološka, saj si oče in hči po videzu nista bila pretirano podobna, je pa na dekletu od časa do časa zapazila kakšen gib ali izraz, ki jo je več kot le malo spominjal na moža ki ji je nekoč želel vzeti življenje. celotna rocherjeva družina je delovala približno tako kot gromozanska kača, ki je zaznala svoj plen ter se ravnokar pripravlja na to, da ga bo celega požrla. "pravilno ugotavljaš." je mirno odvrnila na karino pripombo ter svoje besede pospremila z nekoliko grenkim nasmeškom. "če kraljična bi našla boljši stol, oziroma kateri koli stol - v tej situaciji gre očitno za isto zadevo - namreč definitivno ne bi sedla poleg tebe." naslonila se je na naslonjalo precej neudobnega stola ter roke prekrižala pred seboj. šolsko leto se je vsekakor začelo več kot odlično in kot že tolikokrat prej je tudi tokrat pomislila, da bi vse skupaj preprosto nekam poslala. ta kraj je ni mogel naučiti prav ničesar in s tem da se je vsako leto silila ostati, je zgolj izgubljala dragoceni čas. in spravljala svoje življenje v nevarnost. zavzdihnila je ter kratko stresla z glavo, da bi pregnala nadležne misli - kliše, ki so ga večinoma počeli nerazviti liki v šund romanih, je pri njej dejansko deloval. "kaj pa ti rocher? ljudje ne morejo trpeti tvoje bližine?" vedela je, da je s to pripombo ustrelila popolnoma mimo - pogledi ljudi, ki so se vedno znova hrepeneče ustavljali na njeni sosedi so bili navsezadnje prekleto razumljivi - ampak vseeno, če je že dobila tako odlično priložnost za metanje zmerljivk, je definitivno ni nameravala izpustiti samo zaradi njihove nerealnosti.

"mhm, tlačenje protislovnosti v isti stavek je vsekakor veščina ki ti gre odlično od rok." je suho pripomnila, nato pa oči brezizrazno uprla v profesorja, ki je ravno v tistem trenutku vstopil v razred. že res, da je z rjavolasko govorila komaj nekaj minut, vendar je imela vsega skupaj kljub temu že pošteno vrh glave. vsakič ko je s pogledom ujela njeno pojavo ali zgolj pomislila nanjo, so njeni možgani podzavestno ustvarili povezavo z 'gospodom rocherjem', v mislih pa so se ji prikazali tudi vsi tisti prizori v katerih je le ta nastopal in so jo včasih še vedno mučili v nočnih morah. že to, da je večino slabih trenutkov, ki so do sedaj nastopili v njenem življenju, na dolgo in široko podoživljala skoraj vsako noč, je bilo več kot dovolj. nikakor ni potrebovala še nečesa - oziroma nekoga - ki bi jo na vse to spominjal še v siju dnevne svetlobe. usoda je bila kor vedno drugačnega mnenja.

ko je karou po nekaj minutah tišine ponovno spregovorila, je victoria najprej nekaj trenutkov samo neodločno strmela v profesorja, ki je zdaj na tablo pisal sestavine novega napoja, nato pa glavo obrnila proti svoji sosedi ter ji namenila ubijalski pogled. prekleta prasica si je dejansko drznila... nekajkrat je neslišno globoko vdihnila ter izdihnila, tako da je bes, ki jo je za trenutek preplavil, zopet nadomestila hladna logika. ustnice je počasi ukrivila v sladek nasmešek. "no, ti boš že vedela." je dejala brezbrižno ter svoj odgovor dodatno poudarila s kratkim skomigom. burne reakcije se je po pravici povedano nekoliko sramovala - navsezadnje ji je sporočila, da jo je dekle zmožno spraviti iz tira. česar se je globoko v sebi po vsej verjetnosti zavedala že od samega trenutka, ko sta se spoznali. "oh, oprosti. moja napaka." se je medeno nasmehnila karinim naslednjim besedam. "za trenutek sem imela vtis, da moji možgani delujejo precej podobno kot možgani večine ljudi in glede na to, da jaz nikakor ne morem najti ene same stvari, ki bi me na tebi kakorkoli privlačila... ampak potem sem se spomnila, da sem nenormalen osebek z ravno obratnimi miselnimi funkcijami. hvala bogu za to. če samo pomislim, da bi bila na kakršen koli način podobna tvojim številnim pribočnikom..." narejeno se je zdrznila.

"res je, precej odlična si tudi v sejanju slabe volje med ljudi, ki so prisiljeni sedeti v tvoji bližini. pa tako lepo jutro sem imela." dekletu je namenila že četrti medeni nasmešek v preteklih nekaj minutah, nato pa svoj pogled trmasto priklenila na tablo in si obljubila, da bo rjavolasko poleg sebe preostanek ure preprosto ignorirala. seveda pa je imela le ta očitno druge načrte. "moje življenje?" je suho vprašala. "prav imaš, res je črno - belo ter zelo zelo zelo dolgočasno. kaj pa tvoje? predvidevam, da si počitnice preživela na havajih, tako kot tisto dekle tamle." s prstom je pomignila na svetlolaso gryfondomovko, ki je s ponosnim nasmehom sedela v levem kotu učilnice in si ravno v tistem trenutku na ustnice nanašala rdečo šminko. "ali pa v nekem drugem prav tako znanem letovišču. oprosti ljubica, ampak nekateri si takega razkošja preprosto ne moremo privoščiti." njen glas je bil tako sladek, da se je od njega kar cedilo. in kljub temu, kar bi si morda mislili, tisto kar je pravkar povedala ni bila laž. resnično si ni mogla privoščiti ležanja na peščenih plažah in počitka v hotelih s petimi zvezdicami. ne zaradi tega ker ne bi imela denarja seveda, temveč zaradi večnega vprašanja varnosti. njeni sovražniki so navsezadnje prežali na vsako napako in iti na kraj kjer ni niti osnovnih čarovniških varoval je bila vsekakor ena izmed hujših.