michail viktor vasilyev

kdo je michail vasilyev? to je definitivno vprašanje na katerega boste dobili milijon različnih odgovorov, pri čemer bo le majhen del dejansko zadel v bistvo. za večino ljudi sem le še eden izmed številnih predstavnikov višjega družbenega sloja, ki se sprehajajo po mrzlih hodnikih naše šole ter so bolj ali manj vajeni da se jim izpolni vsaka želja, kar se verjemite ali ne vidi tudi na njihovih - naših - obrazih. ja, ne bom zanikal; podoben sem jim v marsikaterem, če ne celo v vseh pogledih.

rojen sem bil v blazno bogato čarovniško rodbino, slavno predvsem zaradi njene stoletne povezave s črno magijo. materialnih dobrin mi ni nikoli primanjkovalo in če sem si česa zaželel sem moral samo odpreti svoja usta in - ne glede kako klišejsko se to sliši - moja želja je bila uslišana. skratka, lahko bi rekli da so me razvajali od spredaj in zadaj, pri čemer so v zameno od mene pričakovali popolno poslušnost. ugled družine je bil vedno na prvem mestu in če bi ga po kakšnem naključju samo malce odškrtnil bi se lahko po hitrem postopku poslovil od svoje dediščine. moje otroštvo so zaznamovale različne zahteve ter dolžnosti in svobode mi je resnično primanjkovalo. prav tako kot ljubezni ter občutka varnosti. že kot majhen otrok sem vedel, da je mojemu očetu več do denarja ter ugleda kot do človeškega življenja, in bi me bil - ob kakšni večji napaki - več kot le sposoben ubiti. moja mama, po drugi strani, pa je bila od nekdaj čustveno ter duševno šibka ženska, ki se po vsej verjetnosti sploh ni zavedala da ima sina. bila zaradi tega, ker sem jo dve leti nazaj našel bingljati s stopniščne ograje. prizor me je sicer močno pretresel, vendar pa za tisto krhko žensko ki naj bi bila moja mati, nisem ravno žaloval. priznam, da se zaradi tega sam sebi od časa do časa pošteno gnusim, navsezadnje mi je dala življenje mar ne? moralo bi mi biti vsaj malo žal, namesto tega pa do nje čutim zgolj odpor. seveda pa tega odpora ne gre primerjati z odporom, ki ga čutim do očeta. prekleti prasec je vzrok njene smrti brezvestno pomedel pod preprogo, ter na koncu zaradi nekega sestanka preskočil njen pogreb.

nekje na začetku sem omenil, da sem v marsikateri stvari podoben tipičnim predstavnikom višjega sloja. ne vem ali gre tu le za okoliščine v katerih sem odraščal ali pa so na tudi delu geni, ampak dejstvo je, da na nek umazan način uživam v človekovi bolečini. ne v bolečini tistih, ki so mi blizu seveda - ampak v končnem smislu je takih oseb relativno malo. ne spomnim se kdaj sem nazadnje komu sploh pustil blizu. ljudi večinoma odrivam od sebe s hladom, ki ga obdajam ter sarkastičnimi in največkrat nesramnimi pripombami - ki jih kljub temu da ni videti tako - premišljeno mečem iz ust. seveda pa nekatere okoliščine zahtevajo neko mero šarma in tudi tega imam presenetljivo več kot dovolj. ko me ljudje opisujejo, se med besedami ki me definirajo vedno znajde tudi beseda; ženskar. hja, kaj naj rečem; mladost je navsezadnje za to, da se v njej uživa. kljub neprijetnemu karakterju pa sem precej popularen, za kar se lahko zahvalim dejstvu, da denar privlači ljudi približno tako kot muhe med. in jaz ga imam na kupe.