kuhinja

blondinka je bila očitno še bolj utrujena od njega, kar je lahko pomenilo le dvoje; ali je spala še manj ali pa se je pravkar zbudila. sam je bil ob jutrih vedno videti kot zombi-  ne da je zdaj, sredi noči, videti kaj bolje- in ni mu bilo jasno, kako je njej uspelo, da izgleda tako dobro. le za treutek je daniel začudeno ošinil na pol prazno skodelico kave pred svetlolasko- očitno danes več nima namena spati - toda rekel ni še ničesar. "seveda," je z nasmehom pritrdil in pokimal. česa več ob pol petih zjutraj preprosto ni bil sposoben. "kava," je spregovoril po nekaj trenutkih tišine in pokazal proti pijači pred njo. "sredi noči smo, ti pa piješ kavo," je dodal, njegov odrezan, tih smeh je odmeval po praznem prostoru. iztegnil je roko in vzel en piškot iz krožnika, ki je ležal pred njo nedotaknjen. pa ne, da je to še ena izmed tistih, ki ne jedo čisto nič.

"zakaj torej ti ne spiš?" je mimogrede vprašal in pozorneje prisluhnil svojemu globokemu, raskavemu glasu. to je bil znak, da še ni popolnoma zbujen. upal je, da ni vsiljiv- nič ni hujšega, kot nekdo, ki ne zna odnehati. tudi sam ni bil pri volji za kak posebej intenzivni pogovor ali debato, toda tišina, ki je v kratkih presledkih polnila prostor je bila kričeče neprijetna, daniel pa je bil tako ali tako že od nekdaj kot alergičen ne tišino. svojo sogovornico je premeril od glave do pet in upal, da se v slabo osvetljenem prostoru ni videl njegov prikriti nasmešek. če je že moral tukaj sedeti v čigavi družbi, za to gotovo ni bilo boljšega kandidata kot postavna blondinka v kratkih hlačah. "torej, slytherin, kako ti je ime?" je vprašal in se nasmehnil. to, da se ni vstala in obrnila v trenutku, ko je vstopil- težko je bilo namreč spregledati redeč znak na njegovem plašču- pomeni, da ni tista klasična, vase zagledana afna iz slytherina... ali pa je preutrujena, da bi bila važna.  

"jaz sem daniel," je mimogrede navrgel, kot da bi to moralo biti že samo po sebi umevno. ko nisem naspan postanem samovšečen, je ugotovil sam pri sebi, vendar te misli hitro odgnal. tudi za notranje monologe je bilo prezgodaj. komaj funkcioniraš, pa bi se rad spogledoval za dekleti. raje podi nazaj spat. ga je oštel tisti tihi notranji glas razuma, katerega se je daniel naučil dobro ignorirati med leti, ko skorajda ni počel druga kot popolne bedarije. za zdravo pamet pri njem preprosto ni bilo prostora.

A/N: sori za tak beden post, a friend went through a breakup and she kinda needs me :s

dekletu pred njim so se oči zapirale in na zaspan obraz se mu je prikradel droben nasmešek, ko je ugotovil, da je zares blazno utrujena. tudi sam je bil seveda, kdo pa sredi noči ni in na široko je zazehal. bilo je prepozno- ali pa prezgodaj- za oliko. opravičujoče se je nasmehnil in pustil, da mu glava za trenutek omahne naprej, preden si je z eno roko podprl glavo. skozi skoraj priprte veke je opazoval svetlolasko, ki je z očmi begala po prostoru. seveda, tudi ona ni najbolj aktivno sodelovala pri pogovoru, toda ni ji mogel zameriti. pridružil se je njenemu zmedenemu smehu, vendar so njemu za razliko od nje, oči zdrsnile mimo lončka s kavo, proti njeni majici z globokim izrezom. namrščil se je in ukrivil ustnice v zadovoljen nasmešek. "z veseljem," je hitro (prehitro) odgovoril, vendar opazko pospremil s sproščenim smehom, da bi ji pokazal, da ne misli resno. čeprav... ne! že to, da le sedi v kuhinji in odpira usta ga zdeluje, vendar je bilo zanj izjemno težko normalno razmišljati, ko pa je pred njim sedela tako pomanjkljivo oblečena.

ob njenem naslednjem komentarju je spolzgadovki namenil pogled izpod čela in nejeverni nasmešek. "preveč dela? lepo te prosim, kdo pa pravi, da moraš nujno opraviti vse?" kljub temu, da je bil njegov način dela popolnoma zgrešen ni nikoli videl smisla v naprezanju samega sebe, če pa je povprečen uspeh čisto dovolj za donosno službo. "jaz? jaz sem nočna ptica," se je nasmehnil in skomignil z rameni. "namesto, da bi pisal zgodovino sem popoldne spal, zdaj pa tu klepetam s tabo, ker preprosto ne morem spati," je naposled pojasnil, čeprav je bil zdaj že dovolj zdelan in bi zaspal z lahkoto.

nihče od njiju ni najbolj užival v dani situaciji, pogovor bi gotovo lažje stekel med dnevom, vendar je bilo danielu vseeno. v družbi deklet mu ni bilo nikoli neprijetno. vendar očitno ni mogel tega trditi tudi za dekle poleg sebe. na obrazu se ji je jasno risalo, da bi veliko raje spala kot se tukaj pogovarjala z njim, vendar daniel ne bi bil daniel, če bi jo preprosto pustil pri miru. seveda ne. "enako," je mirno odvrnil, nekoliko razočaran, ker ga ni poznala. pa saj ima dovolj časa, da ga spozna... in posledično zasovraži, kot večina deklet v njegovem življenju. "veš, za spolzgadovko si precej prizemljena," je bleknil, vendar se je šele, ko je poved izgovoril ugotovil, da ni zvenela kot kompliment. "kar sem želel povedati je, da si v bistvu čisto normalna. za razliko od mojih... ugh, pričakovanj," je poskusil nerodno popraviti situacijo, vendar je bil očitno preveč zaspan, da bi si njegovi možgani utegnili izmisliti verjeten izgovor.