stopnišče

Bil je konec šestega šolskega leta in prišle so poletne počitnice. Te so minile hitreje, kot lahko rečeš quidditch in prišel je začetek novega šolskega leta. Čeprav jih je večina dijakov že pogrešala, Sebastian ni bil eden izmed njih. Že od malega je imel raje šolo. Navsezadnje je bil dovolj inteligenten, da mu je šlo vse dobro od rok, brez posebnega truda, ko pa je nekoliko odrastel in so ga začela zanimati dekleta, je ogromno število deklet na Bradavičarki postala le še dodatna ugodnost. Da ne omenjamo hrane, tople in mehke postelje, dostopnost igrišča za quidditch… Ampak sedaj smo malo zavili s poti. Da, torej dekleta.
Hja, takrat ko se začel zavedati njihovega obstanka, je bil preveč sramežljiv, da bi pokazal, da obstaja tudi on sam. K sreči se mu je nekje na začetku petega šolskega leta nasmehnila sreča. Spoznal je čudovito Spolzgadovko Millenio. Sprva ga je bilo grozno sram reči živijo. Bila je prelepa, popularna, poleg tega pa še Spolzgadovka, on pa Gryfondomovec. Jasno kot beli dan je bilo vsem, da se ta dva domova na preneseta. Da bi se dijaka iz različnih domov spečala, bi bila zagotovljena smrt. Vsaj tako je mislil Sebastian, kar pa se je kasneje, ko sta z Millo začela hoditi, izkazalo za popolnoma napačno mišljenje.
Skupaj sta preživela več kot eno čudovito leto, ko se ga je Milla naveličala. Seveda mu je to lepo razložila, ampak Sebastian tega ni in ni mogel razumeti. Kako je lahko bil preveč vsiljiv? Saj ji je samo izkazoval svojo naklonjenost, svojo ljubezen. Kasneje je spoznal, da se je dejansko obnažal kot zaljubljen kužek, in še vedno se je stresel ob tej grozljivi misli. Navsezadnje je sedaj znan kot eden največjih ženskarjev Bradavičarke. Ne bi ga čudilo, če bi tudi učitelji vedeli za ta njegov ugled.
Kakorkoli, Milla ga je takrat pustila in Sebastian tega ni in ni mogel sprejeti. Vsak dan se je pital s svojimi lastnimi lažmi, zanikal je resnico, ki je bila naravnost pred njim. Šele ko je Milla dejala, da ga je prevarala in da ga zaradi tega zapušča, jo je pustil pri miru. Sicer jo je še nadaljnjih nekaj mesecev objokoval in pogrešal, a jo vseeno pustil pri miru. S pomočjo prijateljev se je na koncu le spravil po konci in svojo žalost ter jezo usmeril v to, da se ji maščuje. Da jo kaznuje za to, kar mu je naredila in povzroči, da ji bo žal, d aga je takrat pustila. Dekleta je začel menjati kot po tekočem traku in niti eni ni pustil, da bi prišla blizu njegovemu zlomljenemu srcu.
Počasi se je vzpenjal po stopnišču proti učilnici, kjer naj bi potekala njihova naslednja ura. Ker se mu ni nikamor mudilo, je naredil še nekaj počasnih korakov, ko sta ga ustavili neznani dekleti. Čeprav je bil na sredini stopnišča se je ustavil in jima pozorno prisluhnil.
Nekje na polovici njune pripovedi, je nekaj stopnic višje opazil znano postavo. Na njegovih ustih se je narisal očarljiv nasmešek, za katerega je bil prepričan, da ga je opazila, čeprav mu je namenila le brezbrižen pogled. »Don't mind me, if I don't,« je odvrnil in se obrnil stran od nje, nazaj proti dekletoma. Vsekakor je nekaj, kar se je naučil v tem sicer kratkem času, da moraš dekleta kot so Milla ignorirati, če hočeš dobiti njihovo pozornost. Sicer ni bil popolnoma prepričan če bo vžgalo, ampak s tem da je poskusil, ni izgubil čisto nič.