ob kaminu

ne pozabi na natalie. ne pozabi na natalie! ne pozabi na... "hej daniel!" česa ne smem pozabiti? ko se je sedmošolec obrnil in za sabo zagledal chloe, svojo staro znanko, je bila rjavolaska nenadoma pozabljena. ko je očitno pijana svetlolaska ovila roke okoli njegovega vrata in njegovo majico praktično strgala z njegovega telesa, ni več razmišljal, kako je natalie nedolgo nazaj obljubil, da ne bo tak kreten, da bo boljši prijatelj. niti pomislil ni kako se počuti, ko sedi sama v parku in čaka nanj, on pa se ne bo prikazal. nekje v ozadju njegovih možganov je sicer še vedno utripal opozorilni znak, da je nekaj kar je pozabil, da je kar dela neumno, vendar se je ta opozorila že zdavnaj naučil ignorirati in svojo pozornost je raje posvetil dekletu prej sabo, ki ga je potisnila ob zid moške spalnice v gryfondomu. 

par je bil preveč zaposlen, da bi slišal korake, ki so se glasno približevali po stopnicah. tudi vrata, ki so skoraj zletela s tečajev, ko so z glasnim pokom priletela v steno sta preslišala. šele, ko je svetlolaska slekla tudi svojo majico in je daniel hlastno odprl oči je s kotičkom očesa zagledal postavo, ki je stala med vrati in ugotovil, da v sobi nista sama. seveda se je takoj spomnil svojega dogovora z natalie. ni vedel koliko je ura, vendar je očitno precej zamudil, če ga je prišla iskat. v mislih je samega sebe prekle. namesto, da bi bil z natalie, ki mu nekaj pomeni- navsezadnje je njegova najboljša prijateljica- v parku in popravljal kar je sam zajebal, se tukaj mečka z neko blondinko, za katero mu je vseeno. spet jo je pustil na cedilu. svetlolasko pred sabo je grobo odrinil od sebe in nase navlekel majico, ki je pozabljena ležala na tleh. ne da bi chloe namenil še en pogled je bos stekel po stopnicah. "natalie! natalie počakaj!" je zavpil na glas, da bi ustavil dekle, ki se je s hitrimi koraki oddaljevala. niti obrnila se ni. seveda, če bi bil sam na njenem mestu, bi tudi želel čimprej izginiti. preskočil je tri stopnice naenkrat in skoraj padel v pokusu, da bi jo dohitel.

k sreči mu je čisto na koncu stopnic uspelo. z nepopustljivim prijemom jo je zgrabil za zapestje in jo potegnil proti sebi, da sta oba nerodno pristala na tleh ob kaminu. zunaj je bilo toplo in vilinci ognja še nisi prižgali. daniel jo je opazoval v tišini, zadihan od tekme, ki sta jo pravkar uprizorila. še vedno je oklepal njeno roko s svojo dlanjo, odločen, da je ne izpusti. "postajaš prehitra zame," je izustil med sopenjem in se bežno nasmehnil, a je njegov nasmeh zamrl ob njen pogledu, ki mu je jasno sporočal, da to ni pravi trenutek za šale. ugriznil se je v spodnjo ustnico, dokler ni v ustih začutil kovinskega okusa po krvi. obžaloval je, da je sploh kaj rekel. situacija je bila grozljivo podobna njunemu pogovoru izpred nekaj tednov. spet je bil vsega kriv on, spet se ni menil zanjo, ker mu je bil seks pomembnejši, vendar z eno razliko. tokrat je ne more prositi za drugo priložnost, ker jo je že dobil... in zapravil. "kaj je narobe z mano?" je obupano zaječal in se zazrl v prazen kamin. bal se ji je pogledati v oči, a je tako ali tako vedel, kaj ga čaka. razočaranje. jeza. žalost. in vse to zaradi njega. 

@tagged to daniel

natalie je ležala na travi v parku bradavičarke in obraz obračala proti soncu. za nekaj trenutkov je zaprla oči, naposled pa se je le zbudila. mislila je, da bo do tačas daniel že prišel, saj sta bila zmenjena, da se dobita v parku, a njega še vedno ni bilo na spregled. trmasto se je našobila in ga nestrpno pričakovala, ko se je zavedla, da ga ne bo. razočarano in tudi jezno je zavzdihnila, ter se dvignila na komolce. pogledala je proti jezeru in kot vedno so ji misli odšle nekam drugam. kje za vraga je? postajala je slabe volje, saj se je zdelo, da jo je najboljši prijatelj zopet pustil na cedilu. namrščila se je v mimoidočega prvošolčka, da je ta od strahu zbežal proč ob njenem ostrem pogledu, nato pa se končno dvignila na noge. odločno je začela korakati proti gradu. poiskala ga bo.

medtem, ko je hodila, je postajala vedno slabše volje in kmalu se je v njej naselila skrajna jeza. spet me je pustil na cedilu?! bolje, da ima dober izgovor, zakaj se ni prikazal! še vedno je imela upanje, da je bil zares prezaposlen s čim pomembnim, zato se je za kratek čas nekoliko pomirila. pogledala je v jedilnico, kjer je našla skupino deklet in ko jih je natalie vprašala, kje je daniel, so se ji samo zahihitale, rekle pa niso ničesar pametnega. kaj naj bi zdaj to pomenilo? a ni se dala motiti, zato je svoje iskanje nadaljevala kar v njihovem domu. pogledala je po dnevni sobi, a ta je bila prazna. takrat pa je v moških spalnicah zaslišala glasove in začudila se je, saj je menila, da so ob takem lepem vremenu vsi zunaj. skomignila je z rameni in se napotila proti moški spalnici, vedoč kako ukaniti stopnice, da je lahko stopila v moški predel spalnic. takrat pa je obstala pred danielovo sobo, saj se je zaslišalo hihitanje dekleta. aha, torej je tako zaposlen? ni vedela kako se v tem momentu počuti - razočarano, morda izdano? v njej so vihrala čustva katerih do sedaj še ni spoznala. je mar ljubosumna? vse kar je vedela je to, da je v tem trenutku tako zelo besna, da bi rjavolasca v tem trenutku preklela s številnimi uroki, ki bi ji v tem momentu padli na pamet. zato je jezno odprla vrata, da so ta skoraj skočila iz tečajev. in takrat je videla prizor, ki ji je bil vse prej kot ljub. daniel je bil z drugim dekletom in zdelo se je, kot da se resnično dobro zabavata. zato je brez besed odšla iz sobe, ter po stopnicah navzdol.

zaslišala je njegov glas, kako kliče njeno ime, a se zanj ni menila. takrat pa je začutila njegovo dlan, kako jo grabi in kmalu sta oba pristala na tleh. natalie je glasno sopla, pri tem pa streljala s pogledom, ki je govoril: bolje da me v tem trenutku pustiš pri miru. ostro ga je pogledala ob njegovi šali, saj sedaj ni bila pri volji za takšne stvari. "kaj je narobe s tabo? očitno ti je seks s prvim dekletom, ki prileti mimo pomembnejši od najboljše prijateljice. ampak saj bi lahko vedela." je dejala, še vedno ležeča na tleh, dokler se ni pobrala in je zdaj stala nad njim. bila je jezna, razočarana, počutila se je izdano in obupano. "je bila vsaj dobra?" je pikro dejala in ciljala na dekle, ki je bilo poprej z danielom v njegovi sobi, sedaj pa se je s sramom v očeh poskušala odtihotapiti iz dnevne sobe. a natalie jo je zalotila, zato ji je namenila posmehljiv pogled. še eno dekle več, ki je nespametno padla na daniela. "ubožica se mi kar smili." je še dejala, raje je pozornost preusmerjala k dekletu, kot k njima. nato se je podala proti kavču, se zleknila nanj, ter glavo položila vznak in zaprla oči. začutila je, da se daniel pomika proti njej, zato je z opozorilnim tonom dodala: "da si slučajno ne bi upal priti v mojo bližino." v tem trenutku bi ga zares lahko kar pošteno zmlatila.

če bi pogledi lahko ubijali, se danielu ne bi dobro pisalo. kaj zares ne more razumeti, da je samo izkoristil ponujeno priložnost? kot, da ona na njegovem mestu ne bi ravnala enako! šele v tistem trenutku pa se je zavedel krute resnice. ne bi. to je bila edina stvar, ki je stala po robu njenemu prijateljstvu. daniel je imel natalie do smrti rad, to je bilo neizpodbitno dejstvo, na razen so ju držale le moralne vrednote... ali v danielovem primeru pomanjkanje le teh. njegove oči so še vedno begale po prostoru, ne da bi se kjerkoli vsaj za trenutek ustavile- kaj šele, da bi se približale njenemu obrazu na katerem se je jasno risal izraz razočaranja. nelagodno se je presedel, ko je začutil topo bolečino v kolenu na katerem je sedel in natalie namenil blag, prikrito opravičujoč nasmešek. v resnici je bila situacija v kateri se je par spet znašel po svoje komična in daniel se ni mogel premagati- vse skupaj ga je zabavalo. a je svoje ugotovitve- za katere je bil sam prepričan, da so samo ubesedena dejstva- obdržal zase. zavedal se je namreč, da natalie njegovega opazovanja ne bi ravno pozdravila.

ni vedel, kaj naj ji odgovori. kaj je sploh za reči. ali ni pravkar zelo strnjeno povzela vsega, kar se je zgodilo? ne! daniel- ponavadi stvaren in realen- preprosto ni želel sprejeti resnice. brez besed je sedel pred prijateljico, z zastekljenim pogledom strmel nekam čez njeno ramo in obupano iskal vsak, še tako patetičen izgovor. kar naenkrat njegov cilj ni bil več, da o čistosti svojih dejanj prepriča njo. najprej je moral preslepiti sebe.

s pogledom ji je sledil, ko se je končno premaknile, vstala in se postavila nad njim. on je še vedno sedel na tleh kot kup nesreče. za sabo je zaslišal premikanje osebe, a ni se obrnil. svetlolaska, ki je imela še nekaj minut nazaj vso njegovo pozornost je bila zdaj pozabljena, danielu ne bi moglo biti manj mar zanjo. to ni normalno, je sam sebi očital. ko bi se le prej dokopal do tega spoznanja, zvoniti po toči je prepozno.
na nataliine očitke še vedno ni odgovoril. kaj bi pa rekel? samo potrdil bi lahko to, kar oba predobro vesta.
nezavedno si je začel gristi nohte v trenutku, ko je izpustil njeno roko. zdaj se je oddaljevala od njega, a je precej lažje zadihal, ko je ugotovil, da ni zapustila sobe. bil je tik pred tem, da vstane in prisede. dejstvo, da je še vedno prisotna je vzel kot dober znak. ali pa se preprosto noče srečati z chloe, ga je opomnil notranji glas.

spoštoval je njeno opozorilo in namesto na tistega ob njej, je sedel na naslanjač, ki ji je bil nasproti. "zakaj si še vedno tu?" je vprašal mirno. ugotovil je, da se opravičevati ni smiselno. "zakaj sploh še govoriš z mano?" je še dodal, da njegov prejšnji stavek ni zvenel pregrobo- kot, da jo podi stran.