zapuščena učilnica v 2. nadstropju

zapuščena učilnica v 2. nadstropju

@tagged to daniel barwald

Svetlolaska je pogledala fanta, kot da bi padel z lune. "Prosim?" je še vedno šokirano izdavila in fant si je obliznil ustnice. "Mala, saj vem da si me želiš." ji je odvrnil in prilepil ustnice na njene. Natalie ga je po hitrem postopku odrinila stran od sebe, ter mu primazala prekleto močno zaušnico. Nekaj je zakričala v zvezi s tem, naj se jo nikdar več ne dotakne in zapustila prostor. Bog, saj se šališ, kajne? Bil je eden izmed gryfondomcev, njen dober prijatelj. No, vsaj tako je mislila do nedavnega dogodka. Z njim se je zares dobro razumela in veliko časa sta se v skupni družbi presmejala. Kaj ga je pičilo? Še vedno je v glavi premlevala situacijo, v kateri se je znašla.

z naglimi koraki je hitela po hodniku, dokler ni prišla pred starinska vrata. vedela je, da se tukaj nahaja zapuščena učilnica in ker se je hotela malo umiriti, je stopila skozi vrata in se razgledala po prostoru. svoje živce bo najhitreje umirila, če bo čarala, zato je hitro na plano potegnila palico. zamrmrala je nekaj nedoločenega in kmalu se je starinska šolska klop znašla v ognjenih zubljih. "Jezus!" je zaklicala in rahlo prebledela, v naslednjem trenutku pa je iz njene palice že šinil curek vode, ki je vse skupaj pogasil. Seveda klop ni bila več v takšnem stanju kot poprej. Sesedla se je na eno izmed klopi in s palico zopet zamahnila. "Orchideous." je pri tem zamrmrala ter s tem urokom pričarala rože. Kmalu se je nasmehnila in se rahlo umirila. Takrat pa je zaslišala škripanje vrat, tako da je pogled preusmerila k nepovabljenemu gostu. Pred njo je stal nihče drug kot Daniel. Usta je stisnila v ravno črto in pogled hitro odmaknila. Nekoč sta bila najboljša prijatelja in že od nekdaj se je med njima čutila privlačnost. Zato sta oba nespametno skočila v zvezo, ki se je nesrečno končala. Daniel je Natalie zapustil in čeprav je bila že takrat močna osebnost, jo je vse skupaj močno prizadelo. Pomenil ji je več, kot si je predstavljala. Od takrat naprej nista spregovorila niti besedice in njuni odnosi so se precej ohladili. "Daniel." je izustila, ko je pogled končno preusmerila nazaj k njemu. Prosim te, odidi. Nočem te gledati. A očitno Daniel ni slišal njenih nemih vzklikov v mislih, saj je v učilnico že vstopil.

<3

~for natalie~

kljub temu, da je bil šele september se je naloge že z lahkoto nabralo tistim, ki niso bili dovolj vesti, da bi jo sproti opravljali ali so z drugimi besedami imeli življenje zunaj zidov šolske knjižnice. dejstvo, da bo moral to tople jesensko soboto-toplo vreme je bilo zadnje časa veliko presenečenje in privilegija-preživeti za knjigami sedemnajstletnika prav gotovo ni preveč razveseljevalo. bil je brez življenje, delno zaradi prejšnjega večera, ko se je ob steklenici martinija malo preveč zabaval, delno pa zaradi kupa papirjev, ki je zlovešče čakal na njegovi nepostlani postelji v spalnici. ko se je tako godrnjaje vlekel po stopnicah proti dopoldnevu polnemu runologije, se je spomnil, da je knjigo pustil v zapuščeni učilnici v drugem nadstropju. to je bil eden izmed njegovih najljubših prostorov na šoli. celo hišnik, katerega je mogoče videti skoraj povsod, je na učilnico preprosto pozabil, v prepričanju da je tisto starinsko ključavnico nemogoče odkleniti. daleč od tega! daniel jo je takrat v petem letniku, ko je na učilnico prvič naletel odprl s preprostim zamahom palice in vse od takrat naprej ima prostor, kjer lahko v miru dela naloge, bere ali le razmišlja, čeprav se slednje ne dogaja ravno pogosto. ko se je tako sprehodil do učilnice, vesel da lahko še malo odlaša neizogibno, je zaslišal smeh, ki je prihajal prav iz sobe, v katero je bil sedmošolec namenjen. zdaj se je znašel pred dilemo. lahko si je le predstavljal, kaj je iz ust dekleta izvabila ta smeh, nikakor ni želel vstopiti na sredo kake intimne zabave, a tisti esej je moral nujno napisati. previdno je zato brcnil v vrata, ki so se z glasnim škripanjem odprla in sredi sobe je zagledal rjavolasko, ki je bila po sreči ali morda nesreči oblečena. daniel je čutil, kako mu srce razbija v grlu in kljub temu, da so dekletu lasje padali na obraz in je ni mogel videti, jo je v trenutku prepoznal po glasu. "natalie." edino dekle pri kateri je obžaloval, da je spal z njo. iskal je besede, s katerimi bi jo lahko ogovoril, a kaj sploh lahko reče? žal mi je, da sem te izkoristil? žal mi je, da sem te prepričal, da sem vreden zaupanja in te nato pustil na cedilu? v taki situaciji bi bilo karkoli bi rekel grozno narobe, za to kar je storil ni opravičil, zato se je odločil, da bo raje molčal. naj ona govori. z kotičkom očesa je ošinil knjigo, ki je pozabljena ležala na tleh, na sredini učilnice. vstopil je, s sklonil in knjigo pobral, vendar je nato sedel na stol pred njo namesto, da bi učilnico zapustil. zakaj je to storil? nevtralen opazovalec bi rekel, da je sociopat, ki preprosto uživa v trpljenju drugih, kajti moral bi biti popoln idiot da bi spregledal dejstvo, da ga natalie noče tukaj. da niti sama noče biti tukaj in, da bi bilo zanjo idealno, če daniela ne bi nikoli več videla. zakaj se je potem vseeno silil v njeno življenje? mogoče preprosto ni mogel prenesti dejstva, da ga oseba, ki je bila včasih tako velik del njegovega življenja zdaj prezira in na hodnikih dvigne glavo in gre mimo njega, kot da ne bi obstajal. mogoče pa je bil preprosto popoln idiot. kakorkoli že, bil je tam, pred njo. "kaj se je zgodilo z mizo?" je vprašal, ko je bilo očitno, da natalie ne bo spregovorila. "in od koga so rože?" je še dodal, začuden, da mu misel, da ji je nekdo podaril roži ni po godu.

@tagged to daniel barwald

opazovala je vsak njegov gib in kako je gibko pobral knjigo. spominjala se je vsakega slehernega skupnega trenutka. vraga, to je bilo že sto let nazaj! obžalovala je, da je tako nesmiselno skočila z njim v posteljo in ogrozila njuno prijateljstvo. a saj ni bila ona sama kriva, za to sta bila potrebna oba. in ko je že mislila, da je nekaj začutila, jo je pustil in čeprav je dobro vedela kakšen je bil - namreč, da se ne rad navezuje na eno osebo - jo je vse skupaj prizadelo. pravzaprav je bil on edini fant, ki jo je kdajkoli prizadel. ampak ni je v tolikšni meri prizadelo to, da jo je kar tako pustil, ampak dejstvo, da je bil njen dober prijatelj, da ji je dal občutek varnosti in da si oba želita nekaj več, na koncu pa jo je tako izdal. njun odnos je bil takšen, da si ne bi nikoli mislila, da jo bo tako grdo pustil na cedilu. kaj še delaš tu? poberi se. v mislih je kričala, a daniel očitno še ni nameraval iti. sedel je na stol pred njo in natalie se je ob tem namrdnila. fant res ne ve, kdaj ni zaželjen. prav očitno ga je ignorirala, saj mu je tako hotela dati vedeti, da z njim noče imeti nobenega posla. a nato je spregovoril in natalie bi izpadla butasto, če bi še naprej ostala tiho. ta misel jo je silila k temu, da je končno spregovorila: "zažgala sem jo." pri tem je skomignila z rameni, kot da bi bilo to več kot očitno, da je klop v takšnem stanju zaradi nje. še en takšen idiot, za katerega sem mislila, da je moj prijatelj, pa me je izkoristil. no, seveda jo je daniel izkoristil na drug način, čeprav je bilo težko reči, da jo je v bistvu zares izkoristil. "mislim, da ni več tvoja skrb kdo mi podarja rože in kdo ne. ta privilegij si izgubil že dolgo nazaj." mu je odgovorila, ter pri tem odgovoru bila nazaj tista prava natalie. preprost odgovor zanj ne bi bil dovolj dober in ob tej svoji misli se je zopet namuznila. zavzdihnila je, saj ni bila pri volji za prepir in predolgo časa ga je že ignorirala, da bi se sedaj drla nanj. "daniel, zares, kaj sploh počneš še tu?" ga je na koncu vprašala, ter pri tem zmajala z glavo. "po moje je več kot očitno, da takšni normalni pogovori med nama niso več primerni." je še dodala in pri tem zmajala z glavo. je sploh hotela še kdaj spregovoriti z njim? mu je sploh hotela še kdaj zaupati? v tem trenutku tega ni vedela, saj je v njeni glavi kar vrelo od vseh neurejenih misli.

<3

~for natalie~

tisti prazen, premagan pogled v njenih očeh in brezizrazen obraz sta ga bolela bolj, kot bi bil kadarkoli pripravljen priznati. ni česa, česar ne bi dal, da bi lahko čas zavrtel nazaj, vse kar se je dogajalo med njima bi vzel nazaj, nikoli ji ne bi lagal. ob tej misli se je daniel ustavil. je v resnici sploh kdaj lagal? rekel ji je da jo ljubi, toda ali to ni bilo res? takrat je gotovo držalo, le zdaj je drugače. zdaj preprosto ne ve kaj čuti do nje, a razmerja, ki ga imata ne more prenašati. ničesar si ni bolj želel, kot da bi bilo vse spet tako preprosto kot je bilo včasih, ko ni bilo med njima toliko neizgovorjenih reči, ko v njegovem življenju ni bilo vse te nepotrebne drame, ki vedno teko prekleto zaplete stvari. drznil si je dvigniti obraz in njegov pogled se je srečal z njenim, polnim prezira in sovraštva. tišina, ki je nastala po njegovem vprašanju je bila mučna. "zažgala sem jo." daniel je začudeno trznil. "čisto običajen dan torej?" zažgala je mizo? dekle, ki je sedelo pred njim je daniel še predobro poznal in vedel je, da se ji je nekaj zgodilo. zakaj bi se sicer sama igračkala z uroki v zapuščeni učilnici? a ni si drznil vprašati kaj je bilo, ne še. s svojim naslednjim odgovorom je natalie zadela v črno. za trenutek se je ob tem spoznanju daniel počutil, kot da bi se utapljal. je to pomenilo, da jo je izgubil za vedno? zmajal je z glavo in se prisiljeno nasmehnil. "orchideous," je zašepetal in nevede uporabil isti urok, kot natalie malo prej. šopek je malodušno pomolil prednjo. "tudi jaz ti še vedno lahko dam presnete rože," je nežno dodal in se rahlo zasmejal, preden se je naslonil nazaj v stolu. "kaj počnem tukaj? nekaj, kar bi moral storiti že zdavnaj, končno spet govorim s tabo," je odgovoril in jo proseče pogledal. to se ne sme dogajati, prosim, ne obupaj nad mano! je nemo kričal, a besede so se mu zataknile v grlu. "kdo pravi, da mora biti pogovor normalen? saj so bili najini pogovori vedno daleč od normalnega!" kljub resnosti situacije se je ob zadnjem delu svojega odgovora zasmejal, ko je pomislil kako neumna sta bila včasih v družbi drug drugega. "natalie, prosim! vpij name, reci da sem navadna svinja, vseeno mi je! rad bi samo, da so stvari med nama spet take kot so bile." a daniel je dobro vedel, da jo prosi nemogočega. če bi bil sam na njenem mestu sploh ne bi imel tega pogovora, pozabil bi da taka oseba obstaja, toda očitno je nekaj kar natalie ne dovoli, da bi ga preprosto izbrisala iz svojega življenja. in daniel je bil trdno odločen, da se bo držal za to zadnjo rešilno bilko. dokler je še kakšna možnosti, da preideta te prepreke, ki so nastale med njima se daniel ne bo umaknil.

@tagged to daniel barwald

glavo je obrnila rahlo na stran in si poskušala razložiti njegov izraz na obrazu. zdelo se je, da goji mešanico občutkov, katerih natalie ni mogla razbrati. o čem razmišlja? "popolnoma običajen." mu je odvrnila ter dvignila obrvi. v tem trenutku ni bila pri volji za razlago kako jo je še en prijatelj prepričal, da mu lahko zaupa. ampak nekako je menila, da daniel še predobro ve, kako se je v tem trenutku počutila, kar jo je navdajalo z nelagodjem. tudi s strahom, mogoče? ob njegovem uroku, ki je bil ponovitev njenega, je že mislila, da je bila razkrinkana. a v naslednjem trenutku ji je daniel že pomolil rože in zopet ga je nerazumljeno pogledala. se mar želi pobotati? vzela je rože in si jih brezbrižno ogledovala. "nisem čisto prepričana, da si želim od tebe kakršnih koli daril. poleg tega pa je najlažje zamahniti s palico in vse je v najlepšem redu." se je namuznila in ga pri tem nekoliko karajoče gledala. verjetno je nekoliko postajala boljše volje, saj je lahko nergala po dolgem in počez pri tem pa je ni noben oviral. "kakšna škoda, kajne? namreč to, da ne govoriva. ampak razlog ti je očitno jasen in v tem trenutku ne vem, če želim sploh slišati tvoje besede." mu je odvrnila ter si popravila lase, dokaj brezbrižno, čeprav je v njej dejansko vse gorelo. s pogledom se je zapičila vanj, kot da bi mu želela zvrtati v misli, a njegova zavest je zanjo ostala še vedno uganka. "očitno bi kdaj pa kdaj morala imeti normalen pogovor, glede na to, kaj se je potem iz 'nenormalnega' pogovora razvilo." v njegovi družbi ji je bilo v preteklosti prijetno in spomnila se je tistih premnogih noči, ko sta sedela pred kaminom v dnevni sobi in se na ves glas smejala, včasih za čisto običajno stvar, ki se drugim ljudem sploh ne bi zdela smešna. a v družbi drug drugega sta težko sploh ostala resna. v naslednjem trenutku jo je njegov nenadni izbruh popolnoma osupel. kaj za vraga? no ja, sedaj se ji ni zdel več tako ravnodušen kot na začetku in očitno je v njem tudi tako vrelo, kot pri njej. "hočeš, da vpijem nate?" njen glas se je zvišal do nenormalne višine "hočeš, da ti povem kakšen nemaren idiot si bil?" v tem trenutku se ji je glas okrepil in kmalu je na njega kričala. vstala je in se mu nevarno približala. "hočeš, da ti povem, kako bedno sem se počutila, ker si me zapustil? ampak to je še najmanjši problem. z mano si ravnal, kot z drugimi navadnimi bednicami, s katerimi skačeš v posteljo. mislila sem, da ti kaj pomenim. a očitno tebi več pomenijo bedne igrice, s katerimi dekletom mešaš glavo. hočeš, da ti povem kako prekleto neumna sem bila, da sem ti sploh kdaj zaupala, da sem mislila, da si moj prijatelj in ne boš nikdar izdal mojega zaupanja in me nikdar prizadel?!" z zadnjimi besedami ga je sunkovito odrinila, tako da se je stol nevarno zamajal. kdo pa je? nisem nemarna necivilizirana žival. od svojega izbruha je glasno sopla, pri tem pa še vedno srepela v mladeniča pred seboj.

<3

~for natalie~

bilo mu je jasno, da ga natalie trudi ignorirati, to bi ugotovil tudi, če je ne bi tako dobro poznal. vedel je, da jo s tem, ko sedi tukaj kot, da je men njima vse v najlepšem redu spravlja ob živce. nikakor ni bil njen namen, da bi ji povzročal trpljenje in jo kakorkoli spominjal na to kar je bilo, še njemu je bilo težko ko se je spomnil, koliko huje mora biti njej si je lahko le predstavljal.
ko je natalie malodušno pobrala rože daniel upal, da bo na njem obrazu zaznal vsaj najmanjšo sled nasmeška, da bi se ji vsaj za nanosekundo vrnil tisti žar v oči, toda bilo je, kot da ne bi storil nič. "ne pričakujem, da bo vse v najlepšem redu," je spregovoril po nekaj trenutkih tišine, ko se ni spomnil, kaj druga bi lahko odgovoril. ni bil navajen biti v položaju, ko se je mogel braniti, vendar je bilo tako edino prav. natalie ni storila ničesar narobe. razen seveda, da je kdaj šla z njim v posteljo. to je bila njena edina napaka.
"veš, ni treba, da je tako. verjamem, da vse skupaj ne bo lahko, ampak stvari bi lahko spet spravila na stara pota," je odvrnil tiho, njegov glas komaj nad šepetom, a bil je prepričan, da je vsako njegovo besedo še predobro slišala. sklonil je glavo, saj ni več mogel prenašati tistega mirnega, ravnodušnega obraza, ki je tako jasno kričal 'pusti me! brez tebe mi je bolje!'
zdaj si ni mogel pomagati in nasmehnil se je. ne toliko zaradi tega kar je rekla, temveč zaradi njunih dolgih, nesmiselnih pogovorov, ki so se pogosto zavlekli daleč v noč, ko so obema po licih tekle solze... takrat še od smeha. a zdaj, zdaj se je vse spremenilo.
mirno je spremljal, kako je natalie vstala nad njim. zdaj je moral glavo močno dvigniti, če je želel videti njen obraz in vsaka njena beseda, ga je zadela kot nož v srce. bil je v pripravljenosti, samo čakal je, kdaj se bo nanj spravila z uroki ali celo s pestmi, pri natalie je bilo vse mogoče, toda namesto tega, ga je samo močno potisnila. daniel se je, presenečen, v zadnjem trenutku ujel za rob sosednje mize med tem,ko je stol z gromkim pokom zgrmel na tla, da se je stresla cela učilnica. "kaj hočeš še slišati od mene?" zdaj je vstal tudi on, z obrazom se ji je približal, da sta bila le centimetre narazen. "kolikokrat naj še rečem, da mi je žal? če bi lahko čas zavrtel nazaj bi ga, a ne morem!" za nekaj trenutkov sta oba le stala, zadihana. daniel se je prvi odmaknil, zaprl je oči in z vso močjo s pestjo udaril po mizi. "kdo sploh si?" je vprašal mirno, čeprav je v njem kar vrelo. "natalie, ki sem jo jaz poznal, je bila polna energije, verjela je v ljudi. kaj se je zgodilo z njo?" pogledal jo je naravnost v oči. iztegnil je roko in njeno dlan ujel v svojo. "misliš, da jo lahko spet najdeva?" je vprašal, njegov zadnji, obupan poizkus, da reši njuno prijateljstvo.

@tagged to daniel barwald

-verjamem, da vse skupaj ne bo lahko, ampak stvari bi lahko spet spravila na stara pota- njegove besede so ji odmevale v mislih in ni nameravala nič več reči, bilo bi brez smisla. bi se zares lahko vrnila nazaj in postala takšna prijatelja kot nekoč? ni bila prepričana, ampak nekako je vedela, da je vredno poskusa. bil je njen dober prijatelj in brez njega so bili večeri v dnevni sobi precej dolgočasni. če bi le lahko zbrisala tisti polom v njegovi postelji, bi bilo sedaj vse lepo in prav. a preteklosti ni mogla spremeniti in vedela je, da se mora soočiti s sedanjostjo. zdaj, prav v tem trenutku.
vedela je, da je bil njen nenadni izbruh mogoče malo pretiran, a tako je v tem momentu čutila in pred njim se zares ni hotela pretvarjati, ne več. v naslednjem trenutku jo je daniel presenetil, saj je odreagiral približno enako, kot ona prej. no, mogoče nekoliko bolj mirno, ampak saj se je vedelo, da je bila natalie vedno tista bolj divja. od njegove bližine se ji je v glavi zvrtelo in v tem trenutku ni vedela, kaj čuti. njena čustva so bila tako zelo zmedena, kot še nikdar v življenju. seveda se je hotela pobotati z njim, ampak ali je pripravljena zopet tvegati? "še vedno sem jaz. ampak v tvoji bližini ne vem več, kako se naj obnašam." je zamrmrala. to je bilo res, pred drugimi je še vedno bila tista energična, brezskrbna natalie, ko pa je na hodnikih videla njega, si je na obraz nadela brezbrižno in vzvišeno masko in zanalašč gledala v drugo smer, mimo njega, kot da ga ne vidi. čutila je dotik njegove roke v njeni in ob njegovih zadnjih besedah se je porušila še zadnja prepreka. vrgla se mu je objem in se privila tesno k njemu. "samo ne bodi več tak idiot in vse bo vredu." je med tem dejala in se tiho zasmejala. prekleto archer, ne jokaj! zdaj ni čas za jokanje. in res, natalie se je zadržala in ni potočila niti ene solze. izvila se je iz njegovega objema, ter se ponovno oglasila: "in da slučajno več od tebe ne dobim tistih nespodobnih povabil. prisežem, da boš naslednjič letel skozi okno." se je še pošalila, ter se mu nasmehnila. zdelo se ji je, da sta naredila velik korak naprej.

<3

~for natalie~

daniel bi skoraj pozabil dihati, medtem ko je pozorno proučeval njen obraz. njegovo srce se je neštetokrat ustavilo, ko je za trenutek ujel drobec nasmeha ali ko so se v njenih očeh zalesketale solze... ali pa si je to samo zamišljal? mogoče, nič nenavadnega ne bi bilo. ob njenih besedah je zaprl oči in ostro vdihnil, da ga je zabolelo v pljučih. v tvoji bližini ne vem več, kako se naj obnašam ji je mar kdaj dal vtis, da je noče ob sebe? da se mora pretvarjati? da ni dovolj dobra? ah, seveda. ko jo je pustil ji je nevede sporočal vse te stvari in on, idiot, se je tega šele zdaj zavedel. kako je bil lahko tako neumen, da je spregledal vse tiste več kot očitne znake? ko je zdaj v mislih preletel njuno preteklost zadnjih nekaj mesecev, vse od kar sta se razšla mu je bila kristalno jasno. je bil mar ves ta čas zadet? moral je biti popolnoma slep. sledil je njenemu pogledu, ki se je prikoval na steno za njim, na njenem obrazu ni bilo nobenih čustev in že, ko je bil sedmošolec prepričan, da je izgubil vojno, se je natalie nenadoma nagnila naprej in roke ovila okoli njega. roke je nagonsko ovil okoli nje in jo privil tesno k sebe, dar govora je že zdavnaj izgubil. "hvala," je izustil s popolnoma izsušenim grlom, svojega glasu sploh ni prepoznal. nagnil se je nazaj, da bi lahko ujel izraz na njenem obrazu. smejala se je, končno se je spet pristno smejala ob njem, z njim. tudi sem se ji je pridružil in šele zdaj, ko je njun smeh spet odmeval po prazni sobi, se je zavedel, kako jo je pogrešal. ni mu bilo jasno, kako je lahko ves ta čas preživel brez nje. "verjemi, če se to še kdaj ponovi, bom z veseljem sam skočil," ji je zagotovil, preden jo je znova povlekel k sebi.

A/N: i think we're done here?

» zapuščena učilnica napojev
» glavno stopnišče - zapuščena učilnica v ječah
» zapuščena shramba
» hodnik v 4. nadstropju
» hodnik v 5. nadstropju