aurélie zoé d'aramitz

bonne journée. comment allez-vous? gentil de votre part, que vous nous avez visité.
ponavljanje naučenih besed, spet in spet. kot hčerka ene najbolj vplivnih plemkinj v franciji sem pač morala sprejemati goste v našo graščino, se prisiljeno smehljati ter le razmišljati o svobodnem življenju zunaj tega zapora. sanjati o svobodnem življenju. toda bila sem samo eno - lutka v rokah moje mame. prijazna, pridna in ubogljiva punčka, vedno pripravljena pomagati. nedolžna. da bi ušpičila kakšno neumnost? ah, kje. skratka dekle, na katero so bili starši lahko le ponosni. seveda, kaj drugega se je pa od mene pričakovalo? čez par let bom na sestankih tiho srkala čaj, se strinjala z vsako besedo, ki jo bodo ljudje okoli mene izrekli in se še vedno prisiljeno smehljala. oh, in pretvarjala, da ni v meni magije. da nisem čarovnica. da se šolam na najboljši zasebni šoli v franciji. hvala bogu, da to ni res.
saj ne bi mogla reči, da je beauxbatons kaj drugega kot najboljša šola, za vplivne otroke. no, otroki na njej niso vplivni, vendar se vsi obnašajo, kot da so. kot da smo najbolj pomembne osebe na svetu. da nas bodo vsi poslušali in nas občudovali. na nek način je to res. kamorkoli učenci beauxbatonsa pridemo, krademo poglede vseh. a vendar je resnica pač kruta - po šolanju na beauxbatonsu bomo si le čarovniki. in nič drugega.
liberté. puissance. divertissement.
tri besede, ki jih nikoli ne izgovorim na glas, pa si jih vendar najbolj od vsega v mojem prekletem življenju želim. da bi imela krila kot svobodna ptica, poletela na sever in jug, vzhod in zahod. živela kot bi si želela sama. da bi imela moč, da bi živela, kot bi si sama želela. in da bi se lahko zabavala. si sama izbirala prijatelje. lahko živela življenje kot normalna najstnica.

***
"laissez-moi," sem obupano zakričala. moje telo je bilo ohromljeno. kaj se je zgodilo? napolnila sem se z žalostjo obupom. ne, tako ne bo šlo. moje oči, napolnjene z solzami so poiskale osebo, ki me je držala in se uporniško zazrla vanj. poskušala sem prezreti dejstvo, da mi je po licu spolzela debela solza. prekleto, kje imam pogum? še bolj sem se začela upirati, z nogami brcala sem in tja, z roko ga poskušala boksniti v obraz ter iz misli preganjala strah. uspelo mi bo. no ja, upam.
"n'allez pas n'importe où, bébé," je dejal temačen glas za mano in me še trdneje prijel. zabolelo me je zapestje, a to me ni ustavilo. moje noge so bile še vedno proste. kaj moške najbolj boli? ah seveda. z vso močjo, ki sem jo premogla, sem ga poskušala udariti v mednožje, a sem zgrešila in ga zadela v trebuh, malo je zajavkal, nato pa me tako trdno prijel, da bi mi skoraj polomil vse kosti v zapestju. nič ni rekel, le vrgel me je na zadnje sedeže avtomobila. obležala sem. no, pretvarjala sem se, da sem obležala. če bi sedel na sprednje sedeže, bi lahko pobegnila. saj to je bilo tudi za pričakovati. a namesto tega se je vrgel name in me začel slačiti. "arrêter. arrête! s'il vous plaît," sem v joku prosila, a se me ni usmilil. poskušala sem se upreti, a kaj bi lahko takrat koščena dvanajstletnica sploh naredila proti močnemu moškemu, ki je mimogrede tehtal kakšnih sto kilogramov? upirala sem se do konca, a vseeno doživela najhujšo izkušnjo, ki jo dekle lahko doživi. posilstvo.

zjutraj me je z razparano obleko pustil v neki zahotli ulici, v kateri še nikoli nisem bila. vlačila sem se po pariških ulicah in iskala najbližjo pomoč, ki sem jo na koncu dobila v nekem lokalu. osebje lokala je poklicalo mojo mamo. doma pa sem namesto pomoči dobila le udarce in kazen. pričakovano pač.
***

passé.
preteklost. ta dogodek me je še vedno lovil. ponoči v nočnih morah, podnevi na ulicah, ko sem se ozirala za moškimi, ki bi lahko bili posiljevalci. tudi na zabavah v graščini sem si plemiče vedno tako ogledovala, da so mislili, da je z mano kaj narobe. saj je bilo. še leto po dogodku sem bila psihično zlomljena, da so me iz beauxbatonsa poslali domov zaradi skoraj depresije, mama me je pa nadrla, kaj si izmišljujem in me poslala nazaj. nikoli je nisem razumela. pred ostalimi je kazala, kako 'rada' me ima, ko sva bili sami, pa...druga zgodba.
edini, ki me je kdajkoli razumel, je bil brat. leto dni starejši, kot jaz je hodil na beauxbatons. kljub svoji trmi in uporništvu je bil za starša vedno najljubši otrok. tega nisem nikoli razumela in očitno tudi nikoli ne bom. vedela sem le, da je časov mojega uboganja in moje pridnosti konec.

začela bom na bradavičarki. mama tako ali tako ni odobravala tega, da je bil oče čarovnik in posledično tudi midva z bratom. zato jo ni ravno brigalo, kaj sem počela kot čarovnica. toliko bolje zame.
vsekakor nimam namena več imeti prečudovitih ocen in se truditi biti vzorna hčerka. v meni je že vseh teh šestnajst let zmaj, ki je le čakal, kdaj bo lahko izbruhnil. in sedaj ga bom spustila na plano.
au revoir, vieux aurélie. dites bonjour à la nouvelle aurélie. aurélie indocile et rebelle. une fille qui va vivre uniquement à des fins de divertissement. une fille qui va jouer avec le feu.