kabinet:Nathan Sebastien Hunter

Bil je tih večer. Nathan je skozi okno ogledoval zvezde in veliko polno luno. Ta pojav mu je bil že od otroštva tako pri srcu. Takrat pa je zaslišal tuljenje volkov ali volkodlakov (nikoli ni razločil vrst). Njegovo okno iz kabineta v četrtem nadstropju je gledalo naravnost proti prepovedanemu gozdu in le če si bolje  pogledal si opazil, da prekrasno ozadje dela tudi atrij v katerem so se večkrat zbirali mladi zaljubljenci ali študenti, ki so so prijavili na kakšen izlet in so čakali na profesorje. Ampak tisti večer pa zunaj ni bilo nikogar, tudi spolzgadovcev, ki so se radi plazili tja, saj jih tako ni videl nihče in Nathan, ki je seveda vedel kje so jih je pohvalil. Kar naenkrat pa je zaslišal premikanje med smrekami. Sebastien se je kar stresel. Ladja Durmstranga se je zibala sredi mirnega jezera in Beauxbatonski konji, privezani na kočijo, so rahlo zagodli. Bilo je, kakor da je trenutek obstal. Kot na miroma  pa je še nekdo potrkal na obnovljena vrata. Kdo le neki je sedaj, se je spraševal. Odprl je vrata. Pred njim se je pojavila znana pojava. Ampak ob pogledu nanjo je obstal, še sam ni vedel zakaj. Bila je Victoria. Po nekaj tihih trenutkov se je le zavedal in jo objel. " Zdravo ljubica! Si me prišla razvedrit? Ti ne veš, kako sem te pogrešal," ji je rekel ter jo še bolj stisnil k sebi.