hodnik

@tagged to karou rocher

Natalie ni mogla spati, zato je v svoji sobi buljila v strop in štela trenutke dokler se nad Bradavičarko ne bodo spustili prvi sončni žarki. Preobrnila se je na drug položaj ter pri tem glasno zavzdihnila. Okoli nje so se vili glasovi počasnega dihanja deklet, ki so spala trdno kot top. Zdolgočaseno je naposled le vstala, ter se namenila v skupno sobo. Pogledala je kavč in kamin, kateri je oddajal toploto, a ni čutila potrebe po tem, da bi celo noč zdolgočaseno posedavala in buljila v strop. Namenila se je k izhodu iz sobe in slika debele gospe jo je kmalu ustavila. "kam pa kam, mlado dekle?" je gospa spregovorila, natalie pa se je pri tem namuznila. Naveličana je bila že vseh izgovorov in če je priznala, ji je le-teh kmalu začelo primanjkovati. "poslati moram nujno sporočilo, zato grem iskati svojo sovo." je dejala tisto, kar ji je prvo padlo na pamet. vedela je, da je izgovor precej beden, a v tem trenutku se ni mogla spomniti ničesar boljšega.

odločila se je, da bo znova malo raziskala grad in pri tem upala, da je kakšen profesor pri prepovedanem delu ne bo zalotil. zares si ni želela ponovne kazni, saj jih je imela teh vrh glave. zato je potiho kakor miška hodila po hodniku in ne da bi vedela, pristala v spodnjem nadstropju. očitno so jo stopnice prevarale in jo odnesle nekam drugam, kot si je sama želela. skomignila je z rameni in se odločila, da nazaj zares ne bo šla, tako da bo sedaj raziskala ječe. te ji niso bile ne vem kako pri srcu, saj so bile za njen okus preveč temačne in puste. morda pa bo tam odkrila kaj novega, nekaj, za kar ne ve noben. njena pustolovska žilica se je vklopila in sedaj je z navdušenjem korakala proti ječam. ampak pri njenem pohodu jo je nekaj zmotilo. za seboj je zaslišala korake, zato se je stisnila trdno k steni, ter upala, da ni kakšen profesor. kmalu je v soju mesečine zagledala dekle - spolzgadovko, če smo bolj natančni. natalie se je odmaknila iz svojega varnega položaja, ter zavila z očmi. "karou." je samo izdavila skozi stisnjene zobe. deklina ji je šla na živce že od kar jo je prvič srečala. bile sta si kot pes in mačka, saj njuni družini nista bili v najboljših odnosih. dekleti sta si bili namreč tudi pravi nasprotji.

~natalie
vsak večer - skoraj vsak večer - se je odpravila naokoli, če ne po gradu, pa ven. kot primer vzamimo prejšnjo noč, ko se je okoli desete ure odpravila v kopalnico predstavnikov študentov, ko se je zakrinkala v emmo kelley, predstavnico drznvraana, preko mnogobitnega napoja. pretvarjala se je, da gre pod tuš, a se je po uri, ko je dobila nazaj svojo podobo, odpravila naprej, proti prepovedanemu gozdu. sicer ni prekoračila meje med šolskim posestvom in gozdom, vendar je bilo glavno, da je prekoračila mejo pri pravilih - ponoči ne bi smela biti zunaj. ''carmen,'' je tokrat po tihem rekla eni izmed sošolk, ki so imele posteljo nasproti nje, ''nikomur ne povej, vendar se počutim slabo in bom odšla k medicinski sestri, da mi da zdravilo, prav?'' prisiljeno se je nasmehnila, vendar zelo medlo, da ne bi izpadla zdravo. odhitela je skozi vrata in hitela, tekla, hitela, vse do hodnika v ječah, kamor se je podala, da bi prišla na šolsko posestvo. njen načrt je bil, da počaka tam, na varnem, pozneje pa odide ven. hodnik je osvetljevalo le majhno okence, skozi katerega je sijal snop svetlobe meseca, vendar tudi to ni zadostovalo. tema. popolna tema. tiho je hodila, vendar je kljub temu dobro slišala svoje korake, ki so odmevali. ''archer,'' je z neizraznim tonom glasu dejala. ''me moraš zasledovati na vsakem koraku ali pa želiš, da te izdam profesorjem? tvoja izbira.''

@tagged to karou rocher

Po hrbtu ji je šel hlad, hlad od pretiranega sovraštva, ki ga je čutila do dekline pred seboj. Ni še srečala nobenega dekleta, ki bi bil tako nadležen kot rocherjeva deklina. verjetno jo nikdar ne bo mogla prenašati in dejansko bi bila natalie še kako presrečna, če je ne bi nikdar več videla. "ti, da me boš izdala profesorjem? ljubica, naj te opomnim, da si v popolnoma enakem položaju kot jaz. in poleg tega, nimaš tega privilegija, da bi me izdala profesorjem, saj nisi predstavnica spolzgada. in kot sem slišala govorice, te je to strašansko ujezilo." ji je natalie zajezikala nazaj in jo ostro pogledala. če bi oči ubijale, bi sedaj karou verjetno na mestu mrtva obležala. "kot drugo dragica, pa mi ne boš nikdar velela, kaj bom delala in kaj ne, tako da se lahko po hitrem postopku spokaš stran. namreč, tu sem bila prva." je še dodala ter pomignila, naj se že pobere stran. če bi bila sedaj v drugačnem položaju, ko se dejansko ne bi tihotapila po gradu, bi se med njima verjetno že odvil pravi čarovniški dvoboj. rocherjeva in archerjeva družina se nista nikdar dobro razumeli. archerjeva je bila vedno na strani dobrih, zato so se tudi odločili za aurorski poklic. medtem ko je bila rocherjeva družina pravo nasprotje njeni - bili so družina samih spolzgadovcev in natalie bi stavila glavo, da so na strani temnih sil, sama pa je temno magijo tako zelo sovražila, da je že bolelo. 

v naslednjem trenutku pa so se zaslišali odmevi korakov, ki so se naglo bližali k hodniku pri ječah. natalie je za kratek čas prebledela, v naslednjem trenutku pa že vklopila možgane na polno, saj se ji je zdelo čudno, da se takšna kopica čarovnikov sprehaja po gradu ob tej uri. nekaj je moralo biti narobe, ampak natalie je kljub temu našla trenutek, da je zopet spolzgadovko nekoliko podražila: "no superca, dejansko si sem privabila še kopico profesorjev. se vidi, da moraš vedno prihajati s svojim pom-pomom."

~natalie
ni si mogla pomagati, da se ne bi nasmehnila ob njenem vzvišenem odzivu. ''če me je kaj ujezilo, je to moj problem, mar ni? tako da tukaj ni potrebe po skrbenju, dragica.'' podarila ji je tolažilen, sarkastičen nasmešek in se prestopila na nogah. ''žal se ne bom spokala nikamor.'' čeprav je bilo dekle za leto starejše, je oboževala jezikanje vsem učencem, pa naj bodo mlajši ali starejši, predstavniki ali navadni učenci. ''kako gre družini aurorjem? temne sile kaj napadajo?'' roke je prekrižala na prsih in na na mestu stala kot kip. vedela je, da je že od samih staršev slišala za priimek archer. namreč, naj bi bili aurorji na trnih, kdaj se bo prikazala spolzgadovska družina s klanom temnih ljudi. oboževala je dejstvo, da so svetu vladali s temačnostjo.

sprva ni slišala ničesar, saj je bila zatopljena v njene misli. ''mojim pom-pomom? nisi ti tista, ki je sedaj govorila preveč?'' umaknila se je iz srede hodnika in pogledala naokoli. kaj bo storila? saj ne bi bilo dobro, če bi pristala v neki učilnici s priporom ali pa bi bila celo izključena iz bradavičarke zaradi neumnega nočnega sprehoda. in zakaj neki bi tona ljudi korakala ravno proti njima? ''no, pogumna, kaj boš storila?'' v težavah se je vedno najprej obrnila na druge, saj je bila tipična spolzgadovka, ki se zlahka izmuzne, a potrebuje nekoga, ki ji pri tem pomaga.