ognjeni kelih

z dolgimi, težkimi koraki se je daniel počasi približeval zlati čaši, ki je stala na podstavku v sredini sobe. sonce se je šele nedolgo nazaj dvignilo iznad hriba in kolikor je lahko daniel v polmraku razločil, v prostori ni bilo- poleg njega- še nikogar. še sreča, je pomislil, kajti zadnja stvar, ki jo je sedmošolec potreboval v tistem trenutku, je gruča ljudi, ki bi pričala njegovemu teoretičnemu neuspehu, v primeru, da se mu ne bi uspelo uvrstiti na ta turnir. kdo je dal temu presnetemu kelihu pravico, da odloča kdo je dovolj vreden, da napreduje? saj ne, da bi bilo danielu kaj preveč mar za šolske aktivnosti, take in podobne bedarije je načeloma prepuščal svojim ambicioznim sošolkam, prepričanim, da lahko z članstvom v novinarskem krožku spremenijo svet, vendar je moral priznati, da tisto o večni slavi zmagovalca ne zveni slabo. pa tudi denarne nagrade se ne bi branil. zdrznil se je in se sunkovito zasukal na petah, ko je za sabo zaslišal glasen smeh. seveda, preveč časa je porabil za tisti prekleti monolog in jedilnica se je počasi polnila. osramočen -kot da bi ga prišleki ujeli med početjem česa prepovedanega- je sklonil glavo, zmečkan listek odvrgel v čašo in hitro sedel na svoje mesto pri gryfondomskem omizju.