akiva van lydon

Moja zgodba? Moje življenje? Če želiš slišati pripoved o srečnem otroštvu, o popolnih starših ki so svojega otroka že navsezgodaj učili raznih čarovniških trikov ter lažjih urokov, o fantu z brati in sestrami, ki so ga podpirali ter spodbujali na njegovi poti do neverjetnega čarovnika tvojim željam ne bo zadoščeno. Kajti ta zgodba, ta moja zgodba, ni srečna, prav tako najbrž ne bo imela srečnega konca. V vseh teh letih sem namreč že skoraj prepričan, da se nobena zgodba ne more končati dobro.
V tretje gre rado, pravijo, a mojim staršem se je ponesrečil ravno tretji otrok. Kako ironično, kajne? Preden sem v njuno življenje prijokal jaz, se je vse zdelo tako prekleto popolno: srečen zakon, dva prisrčna otroka. In potem je prišel akiva, bi lahko rekli. že moje ime je bilo nenavadno: pomenilo naj bi zavetje, zaščito. pa me poglejte danes, mar koga ščitim? moja vest je krvavo rdeča, jaz sem tisti, pred katerim bi se ljudje morali obvarovati. Prišel sem in uničil to simfonijo družine van lydon. Le kdo bi si želel otroka, ki dan za dnem počne stvari, ki so neverjetne, nadnaravne? Le kdo bi si želel otroka, ki ga starši dvakrat na teden vozijo na razne skupinske in samostojne terapije, otrok, ki ti lahko predstavlja samo še eno dodatno skrb. Prav imate, najbrž nihče. In tako sem postal izmeček, za mojo družino največja smet, kar jih je kdajkoli obstajalo. Bil sem tisti čudni otrok iz hiše na koncu ulice, deček, iz katerega venomer veje tista čudna energija. Bil sem akiva van lydon, tisti, ki lahko naredi stvari, ki jih drugi ne morejo. In tako se je začel moj pekel. Pritegnil sem pozornost cerkve.
»Da, hudič v vašem sinu. Kaj pa drugega, gospa? Imate drugo pojasnilo? Bog vas obvari, s seboj ga bomo odpeljali.« To so bile besede, ki so pomenile prelomnico v mojem življenju. Naznanjale so začetek obdobja, ko so duhovniki dan za dnem nad nemočnim petletnim fantičem držali knjigo, ki so jo tako zelo častili, ko so izgovarjali preklete molitve ter ga priklepali na posteljo. Z njim so se igrali razne eksrocistične igrice, pa govorili ljudem v vasi, kako zelo dobro izganjajo hudiča iz tega fanta: pa vendar je šlo vse po zlo, ko je mali zopet storil kaj nadnaravnega. In ta 'mali' sem bil jaz. Hudič.
In nato je v mojo zatemnjeno sobo prileta sova. tiho, neslišno: nisem vedel od kod se je vzela, a je v moje naročje spustila pismo, pismo, ki mi je povedalo da nisem hudič, nisem demon. čarovnik sem. tistem trenutku precej šokiran čaronik. in ko sem po navodilih v pismo čez kakšen mesec pristal na akademiji za čarovnike in čarovnice, so vsi strmali vame. so vedeli, kaj se mi je dogajalo v življenju? Ali pa je bil za njihovo skrb kriv grozljiv velikanski pes, ki me je ugriznil večer pred mojim odhodom na akademijo ter mi za spomin pustil ogromno brazgotino na boku? Ko danes gledam nazaj, si z vsem srcem želim, da bi bilo iznakaženo telo vse, kar bi prejel od volkodlaka.
In prišla je prva polna luna. Celo telo me je bolelo. Ne samo bolelo, spreminjalo se je. Postal sem pošast, prav takšna pošast, kot sem zdaj. Pošast, ki je nočete spoznati.
Tukaj pa se moje življenje obrne na bolje... na bolje? kakor da bi se mi bog ali pač karkoli že bdi nad nami želel oddolžiti za vsa ta leta trpljenja, ki sem jih dal skozi. Postal sem eden najbolj priljubljenih učencev na šoli, vsi so me imeli radi in oboževali tako zelo, da so verjeli vsaki majhni zgodbici, ki sem si jo izmislil, ko sem vsak mesec ob polni luni izginil neznano kam.
in lahko bi rekli, da nikoli nisem obupal: vedno sem iskal zdravilo za to mojo čudaškost. nikomur nisem povedal s kakšnim namenom se tako zelo zanimam za volkodlake, nikomur se ni nikoli zdelo čudno zakaj preberem o tem toliko knjih, zakar tako zelo vneto študiram logiko napojev, zakaj znam na pamet že večino urokov, ki bi mi pri tem lahko pomagali? pravijo, da sem pameten. pa naj jim bo. in bil sem prepričan da mi bo uspelo svoj volčji značaj pomiriti s tem, da bi se znal spremeniti v maga, da bi lahko kadarkoli postal volk in se mi za to ne bi bilo treba spreminjati ob polni luni. izuril sem se za maga: ni mi vzelo veliko časa, pa vendar ni delovalo. še enkrat v svojem življenju sem bil razočaran, s tem sem postal samo še bolj podoben volku. in samo še bolj priljubljen med učenci. menda mi je usojeno.
Moja volčja skrivnost je sicer še varna, a boleče odraščanje na meni ni pustilo le brazgotine od ugriza volkodlaka, temveč tudi psihične bolečine. Prepričanje, da me ne bo nikoli nihče imel rad. Iz tega najbrž izvira moja redkobesednost, včasih tudi osornost. Pravijo, da na svoj izjemno pameten in prefinjen način vedno povem ravno toliko, kolikor moram: nič več in nič manj. ljudi znam prizadeti, kajti čustva niso nikoli bila del tega, s čimer bi znal ravnati: nihče mi ni nikoli izkazal ljubezni in jaz je nikomur ne vračam. In to je moja zgodba, zgodba volka, ujetega med hladne zidove šole za čarovnike in čarovnice.