Število prispevkov : 10 Reputation : 0 Join date : 13/05/2013
Naslov sporočila: emeline cecille bellamy Pon Maj 13, 2013 3:29 am
EMELINE CECILLE BELLAMY
SIXTEEN BEAUXBATONS NORA ARNEZEDER
emeline
"emeline?" bi tisto popoldne dva meseca po nesreči skoraj lahko slišala besede novinarke, ki je prišla kot zastopnica preproških novic, nekega časopisa. toda lahko sem samo strmela vanjo ter poskušala z njenih ustnic prebrati, kaj me je vprašala tokrat. "gospa?" se je novinarka nato obrnila proti ženski, ki me je vzela v rejo, potem ko so me pred enim mesecem in pol izpustili iz bolnišnice. "oh, vam niso povedali?" je ženska, melodie, odgovorila. novinarka jo je začudeno pogledala. "česa?" je vprašala novinarka, zopet začudeno. "emeline si je med nesrečo poškodovala tisti del možganov, ki nadzorujejo sluh," je počasi odgovorila melodie. "zdravniki pravijo, da ni več upanja zanjo. emeline je gluha."
nesreča je bila huda - še vedno se spominjam mame, ki je vozila avto, medtem ko sem jaz sedela na sprednjem sedežu in ji, desetletnica, živahno pripovedala, kaj se je zgodilo v šoli. ponavadi ni prišla z avtom, toda tokrat si je njena tajnica sposodila prefinjen leteč motor in tako je morala peljati avto. za mano je na zadnjem sedežu sedela majhna page, mlajša sestrica, stara deset mesecev. nenadoma sem jo zaslišala, kako je zajokala. umolknila sem, pogledala nazaj in zagledala dudo, ki je ravno padla iz njenega naročja. "bom jaz," sem dejala, se odpela ter se nagnila nazaj. "si prepričana?" je vprašala mama, jaz pa sem prikimala ter se sklonila na tla, skoraj pod sedež. pritožila sem se, z glasnim auč, ko sem se rahlo udarila v sedež. začutila sem mamin pogled na sebi in kako je ponesreči začela upočasnjevati. nenadoma sem začutila sunek, ki je priletel od zadaj. vrglo me je naravnost v sedež in izgubila sem zavest.
"ste prepričani?" je vprašala novinarka. melodie je prikimala ter se mi nasmehnila. "na žalost. dodelili so jo meni, ker že leta delam z gluhimi otroci. toda ona je drugačna - ona je posebna," novinarka se je blago nasmehnila. "torej, morda vam je povedala, kaj se je zgodilo?" je vprašala novinarka. "em zelo nerada govori, odkar je preživela nesrečo. se pa izredno hitro uči znakovnega jezika. da, kar o nekaj dogodkih mi je pripovedovala... na primer, o njenem očetu, če si želite vedeti," novinarka je prikimala.
oče nas je z mamo in page zapustil, ko sem bila stara komaj eno leto. page je bila pravzaprav moja polsestra - mama se je drugič poročila, toda tudi to se ni izšlo dobro in na koncu sta se ločila, nama z mamo pa je ostala page. svojega očeta že on nekdaj srčno sovražim - najsi mi je mama tolikokrat pripovedovala o tem, kako srčen in ljubeč je bil, sovražim ga in vedno ga bom. če bi bil srčen in ljubeč, naju ne bi zapustil in se to morda ne bi zgodilo.
"kako žalostno. bellamy so bili vedno ugledna družina, čistokrvna, kajne?" melodie je prikimala. "da, zdaj pa je emeline edina še živeča potomka. edino, kar upam, je, da ne bo izgubila volje do življenja. tako zelo posebna je. zasluži si živeti," novinarka je pogledala mojo rejnico. "o čem natančno govorite, ko rečete, da je posebna? ima posebne sposobnosti?" melodie je pogledala naokoli, čeprav v veliki, svetli hiši ni bilo nikogar. "natanko to. emeline je rojen metamorf. večina ljudi ne opazi, toda danes jo izdajajo oči - vidite, kakšne črne barve so? na starih slikah so svetle kot sonce," novinarka je izgledala presenečeno.
bila sem stara sedem let, ko se je moj izgled začel nenavadno spreminjati. tistega jutra sem sanjala nekaj o albumu svoje mame iz njenih mlajših let - ko jih je imela štirinajst, petnajst, slike z njenega šolanja na beauxbatonsu. naslednje jutro sem se zbudila ter se kot vsako jutro pogledala v ogledalo. zagledala sem mlajšo žensko iz albuma namesto sebe - začudeno sem se ogledovala, dokler ni prišla mama, da bi me zbudila. ko me je zagledala, je bila izredno presenečena. potem se je nasmehnila. "emeline," je dejala mehko. "saj vem, da si ti," se je nato nasmehnila. pozneje je poklicala eno od njenih prijateljic metamorfov, ki mi je pomagala, da sem postala spet jaz in sem lahko prosto šla v šolo.
"res mora biti posebna," je dejala. melodie je prikimala. "torej, vam je povedala še kaj o njenem otroštvu?" melodie je skomignila z rameni. "nekaj osnovnih stvari. jih želite slišati? zelo čustvene so. morebiti bi se lahko začeli jokati," novinarka je odkimala. "dvomim. povejte."
kot mali mi je bilo vse postlano z rožicami. bili smo bogati, živeli smo v veliki hiši in uživali smo. po prvem letu mojega življenja naju je zapustil oče ter mi pustil le pismo, na katerem je pisalo, naj ga odprem na svoj enajsti rojstni dan. res ga do takrat nisem odprla - nisem hotela. pismo je počivalo v moji nočni omarici. odraščala sem v pametno dekletce, z velikim apetitom po znanju in ko me je mama opisovala, je vedno rekla, da sem imela neznantno voljo do življenja in sem bila vedno nasmejana. šla sem v osnovno šolo kot vsi normalni otroci, čeprav nisem bila. dobro sem se zavedala tega, da sem čarovnica. da je moja mama čarovnica in da je moj oče čarovnik. in da se bom nekoč šolala na isti šoli kot oba moja starša - na beauxbatonsu. bila sem tipičen francoski otrok, ki sem oboževala svoj jezik. pri sedmih so se začele kazati moje metamorfne sposobnosti in pri osmih sem se rada pretvarjala, da sem nekdo drug. prav tako so se moje oči vedno ravnale po mojem počuju, ne glede na to, kakšne sem si jaz želela, da bi bile. pri svojih desetih letih sem bila na tisti dan pred nesrečo imenovana za najbolj bistro učenko leta.
"kaj pa po nesreči? po tem, ko so jo odpustili iz bolnišnice?" je novinarka vprašala. "takoj sem jo začela učiti znakovnega jezika. danes ga zna že skoraj tekoče in še vedno ima izjemen apetit po znanju. znakovni jezik je zanjo mala malica. mislim celo, da počasi začenja pridobivati nazaj svojo voljo do življenja. mislim, da zato, ker se zaveda, da bo kmalu dobila pismo z beauxbatonsa," novinarka je razumevajoče prikimala. "poleg tega je jutri njen enajsti rojstni dan - lahko bo prebrala pismo, ki ji ga je zapustil oče," novinarka se je nasmehnila. "hvala, ker sta si vzeli svoj čas. to bo vse. nasvidenje!" mi je pomahala in odšla. naslednji dan sem odprla pismo.
draga emeline! tukaj očka. to pišem zato, ker hočem, da veš, da te imam rad. žal mi je, da sem moral oditi. bilo je nujno - če povem po resnici, zameril sem se nekomu, ki je veliko močnejši od vseh nas. bolje je, da odidem in da ujame mene, kot pa da ostanem in ujame še vaju z jachint. zelo rad vaju imam. zelo, zelo rad. prosim, ne iščita me. zdaj moraš biti stara že enajst let. verjamem, da je sovica z pismom že na poti k tvojemu oknu. morda bo zdaj zdaj potrkala po njem. želim ti veliko sreče na beauxbatonsu! verjamem, da boš najboljša. da bom lahko ponosen nate. rad te imam, emy. z ljubeznijo, robert.
da, pozneje sem bila res sprejeta na beauxbatons. uživala sem v veliki šoli in v tem, da je bilo kar nekaj učiteljic in učiteljev, ki je znalo znakovni jezik, in v tem, da sem imela svojo prevajalko. melodie, ki je bila najprej moja rejnica, potem pa me je po enem letu in pol posvojila in sčasoma sem jo sprejela kot svojo drugo mamo, čeprav bom vedno pogrešala jachint. počasi sem pridobila nazaj tudi voljo za življenje in na plan so spet prišli moja trma, ironija, sarkastičnost, moj strah pred avtomobili ter moja dobra stran; večna pripravljenost, da pomagam drugim, to, da sem rojena voditeljica ter da sem hitre pameti in dobrega spomina. zato sem se tudi odločila, da grem to leto skupaj z še z nekaj sošolkami in sošolci na bradavičarko, kjer se bo gostil trišolski turnir. morda sem gluha, toda to ne pomeni, da sem omejena - ne, niti približno. zato mi lahko zaželite srečo!
po 150 letih se je ministrstvo končno odločilo, da je čas za ponoven poizkus oživitve prireditve imenovane trišolski turnir. organizatorji so se maksimalno potrudili pri sestavitvi nalog, največji poudarek pa so seveda namenili varnosti tekmovalcev. vendar pa se je prav kmalu izkazalo da to nikakor ni bil njihov največji problem, nekdo se je trišolski turnir namreč odločil izkoristiti za svoje temačne načrte in bradavičarko je prav kmalu potegnilo v krog številnih tragedij ter panike.
