na ladji

godrnjaje si je za uho že stotič popravila pramen las in se skušala osredotočiti na eseje, za katere si je zadala da jih v času turnirja tudi pregleda. s priprtimi očmi je razvozlavala kracasto pisavo prvošolcev. morda bi morali kot predmet zanje uvesti tudi lepopis. in pravopis za povrh. kot bi ji esej napisal trol, ne pa čarovnik. z vzdihom je popravila napako in se hitro pognala naprej med vrstice. drumstrangovska ladja se je pozibavala na valovih jezera in medeo je že rahlo grabil glavobol. čeprav je za razliko od nekaterih morsko pot kar dobro prenesla, ji je bilo že slabo od neprestanega pozibavanja. morda bi se morala sprehoditi. a ne še. prej, ko pregleda eseje, manj dela ji bo ostalo.

sama ni nikoli sodelovala na trišolskem turnirju, saj se njena šola teh pač ni udeleževala. ampak ni se ji zdelo, da bi ji zaradi tega kaj manjkalo. tako ali tako so izbrali samo tri učence, ki so se potem grebli bolj za preživetje kot za naslov prvaka trišolskega turnirja. čeprav je bila mlada, so se ji njena šolska leta zdela precej oddaljena. kot, da bi vse doživela v drugem življenju. no, saj je to nekako še držalo. življenje pri družini je drugo življenje. zdaj, na drumstrangu, se ji je godilo precej bolje, čeprav se je sovražila, ker je njeno srce še vedno oklepal hladen led, ki so ji ga privzgojili starši. čeprav mlada, je bila dokaj stroga profesorica, ki načeloma ni poznala šale, a so jo vseeno vsi občudovali. sama tega ni razumela. zakaj le, bi kdo občudoval tako brezsrčno pošast, kot je sama?

s palube se je razlegel rezek in nadležen glas dežurnega profesorja in rjavolaska je zavila z očmi. kdo pa se mu je zdaj odločil mešati štrene? raje se je posvetila esejem. a glavobol je postal prehud, tako da ji ni preostalo drugega, kot da kup papirja enostavno odrine na stran in se sprehodi iz svoje kabine. to se je kmalu izkazalo za pravilno odločitev. komaj ji je v glavo udaril svež zrak, že je nadležni glavobol izginil in z nasmehom na ustnicah se je lahko sprehodila še bolj proti izhodu. a kmalu je naletela na neljubo presenečenje. učenec. in to ne drumstrangovski. spomin ji še zdaleč ni pešal  in dovolj pametna je bila, da je vedela, da ga ni še nikoli videla. "no, daniel  bi mi povedal zakaj si tu? mar ti bradavičarka ni dovolj?" se je rezko pozanimala brez pozdrava. je mislil, da je študentka, ki mu bo takoj skočila v objem? in za povrh še: daniel. zanimivo ime. in fant pred njo je bil tako znan. kot da bi ga že nekje videla. ampak..ali bi bilo mogoče? bi bil to lahko tisti daniel? tisti, s katerim se je igrala skrivalnice. s katerim se je lahko igrala katerokoli igro, ki se jo je spomnila? ki ga je tako zelo pogrešala? "kako se pišeš?" je nenadoma vprašala v resnem tonu in upala, da bo fant to pripisal navadnemu profesorskemu poizvedovanju

ob rjavolaskinem skopem odgovoru je daniel zavil z očmi. pa ne še ena zategnjena najstnica, ki misli, da je življenje muka. teh je že na bradavičarki dovolj, nobene potrebe ni, da jih uvažajo iz norveške. "tu sem, ker iščem tebe, skrivnostna lepotica," je odgovoril z očitno lažnim severnjaškim naglasom. "pa tudi od nekdaj sem želel videti, kako je življenje na čolnu," je podcenjujoče dodal. njeno naslednje vprašanje ga je močno presenetilo. "a ti se ne misliš predstavit?" je udaril nazaj, brez da bi odgovoril. ko so se njegove oči srečale z njenimi ga je je nenadoma preplavil spomin iz otroštva.

bil je star sedem let, ravnokar je začel hoditi v šolo in njegova edina prijateljica, medea je prišla k njemu na obisk. v sobici, premajhni že za enega osnovnošolskega otroka, kaj šele za dva sta sedela in gledala majhno, zdelano televizijo. daniel je vedel, da medea živi v lepi, veliki hiši in nikakor si ni mogel razložiti, zakaj ves svoj čas preživlja pri njem. dekle na njegovi levi strani je skoraj že spala in glavo je naslanjala na denielovo ramo, ko je ta zaslišal nekaj nenavadnega. zvok je prihajal izpod stropa. "medea, zbudi se! prosim, strah me je!" sedemletnik je tako dolgo tresel deklico ob sebi, da se je ta zbudila, vstala in ga nadrla. tipična medea! seveda ni verjela njegovi nesmiselni razlagi, verjela je, da jo poskuša samo prestrašiti. že se je pripravljala, da ga ošteje, ko je daniel zakričal na vse grlo. krik je paral ušesa, a nikogar ni bilo doma, da bi ga slišala. otroka sta se prestrašeno stisnila skupaj in opazovala gromozansko podgano, ki se je pognala čez sobo. tisto noč je daniel prespal pri medei in spoznal njene starše in to je bilo zadnjič, da jo z njo spregovoril. naslednji dan v šoli se je pretvarjala, kot da ne bi obstajal, dokler ni pri enajstih izginila kdo ve kam. 


daniel začudeno zamežikal in se zazrl v dekle, ki je stalo pred njim. "medea?" je negotovo vprašal. je to mogoče? 

bilo je več kot očitno, da mu njen odgovor ni bil po godu. še sama je zavila z očmi. je mislil, da se bo takoj pričela divje spogledovati z njim? no, saj je bil postaven..ampak ne. to ni bilo v skladu z njo. bil je bradavičarski vsiljivec, ki ga je bilo treba spraviti z ladje. kljub temu, da je bila precej odrezava, pa ni dajala ravno strašnega videza, tega se je zavedala. tako, da je imel ta daniel preklemano srečo, da je naletel prav nanjo. ob misli na njegovo ime so jo spet preplavili spomini. ampak ne bi bilo mogoče. po toliko letih? po toliko letih vzdihovanja za najboljšim prijateljem, ki so ga njeni zaostali starši brezbrižno odrezali iz njenega življenja? in povzročili, da ji je bilo žal, ker toliko let, kolikor ga je še videla ni spregovorila z njim? ampak zakaj ranvo tu? na bradavičarki? na trišolskem turnirju? zdelo se ji je precej malo mogoče.

skrivnostna lepotica? zares? se bo igral preklemanega poeta? komaj se je zadržala, da ni posmehljivo prhnila. kljub vsemu šoli na kateri je delala ni želela nakopati slabega ugleda zaradi svoje trme. "kakorkoli, moral boš še preklemano vaditi tale severnjaški naglas." je pripomnila sarkastično. še 2-letni otrok je znal bolje. ob dodatku je le cinično pokimala. "ah, seveda. mali fantek želi videti velik lep čoln in je zato kar brez vprašanja vdrl nanj." roke je prekrižala na prsih in se mu kljubovalno zazrla v oči. te oči. tako znane. neprepričano je stresla z glavo. se ji mar blede? ni šanse, da bi se z svojim danielom lahko srečala prav tu. "hej, ti si se znašel na naši barki. se ti torej ne zdi, da bi moral ti najprej povedati, kdo za vraga si?" mu je vrnila. čeprav je sama neprestano lajala na ljudi jim ni nikoli ostala dolžna, ko so sami počeli obratno. toda fant pred njo ni odgovoril. še več, izgledalo je, kot da bi se izgubil. ni je več gledal. gledal je nekam mimo. negotovo se je ozrla nazaj, a tam ni bilo ničesar. z dlanjo mu je pomahala pred obrazom. "hej!" je zaklicala, ko se fant še vedno ni odzval. nenadoma pa je tišino preplavil njegov glas. njegov glas je izrekel njeno ime. takrat je vedela, da je to on. prav tisti fant, ki ga je v otroštvu pustila za sabo. šokirnao je stopila korak nazaj. toda ni si bila pripravljena priznati. ne še. "ja, to sem jaz. bi že povedal kaj hočeš?" je spet vprašala odrezavo in skušala prekriti zmedenost v glasu.

dekle pred njim se je obnašalo, kot da je preklemanska ledena kraljica in danielu je počasi parala živce. "samo karikiral sem vas, neustrašne bojevnike," je pojasnil ob glasnem vzdihu. nikoli ni maral ljudi, ki se ne znajo šaliti in, če ga ne bi tista mala možnost, da je prav ta rjavolaska pred njim njegova prijateljica iz otroštva, bi se sedmošolec že zdavnaj obrnil in odkorakal proč. toda kako se je spremenila? kot otrok je bila zabavna, sproščena in daniel se je le stežka pripravil do tega, da je verjel, da je to dekle ona. preplavil ga je tisti grozni občutek, ki ga je vsak že izkusil- tisti, ko se nečesa tako dolgo veseliš, potem pa se izkaže da so tvoja pričakovanja popolnoma napačna. "mali fantek?" je posmehljivo prhnil. bil za celo glavo večji od sogovornice in tudi, če punca ni bila več študentka, razlika v letih ne bi smela biti velika.. "bi rada videla kako velik sem v resnici?" je še dodal po kratkem premoru. bil je fant, ni si mogel pomagati, čeprav je iz izkušenj vedel, da se dekleta ponavadi ne navdušujejo nad šalami o seksu. med tem, ko se je daniel še vedno smejal, je medea nadaljevala, njun pogovor se je sprevrgel v pravo policijsko zaslišanje. sedemnajstletnik se je spačil, da je zdaj zares spominjal na 'malega fantka' in odgovoril:"saj sem ti že povedal, da mi je ime daniel!" kljub temu, da so bili njegovi odgovori v večini provokativni, daniel ni bil pri volji za prepir, niti ni pozabil na prijatelje, ki so ga čakali na tleh. vendar pa ni rjavolaski nameraval le mirno odgovarjati, vsaj ne dokler se ne bo naučila obnašati.

za nekaj trenutkov se je izgubil v svojih mislih, dokler ga medea ni priklicala nazaj v realnost. takrat je vedel, da je to ona, celo brez njene potrditve. čeprav se je popolnoma spremenila, so njene oči ostale enake. jasno je bilo, da je prestrašena in šokirana-kolikokrat v življenju pa se zgodi, da te popoln tujec pozna po imenu- toda v tistem trenutku je bilo danielu vseeno. ni imel časa, da bi ji pojasnil zgodbo. planil je naprej in svojo izgubljeno prijateljico tesno objel. "se me res ne spomniš? daniel bärwald?" jo je vprašal s širokim nasmehom na obrazu, ko jo je izpustil iz svojih močnih rok. nekaj časa je samo stal tam in si lepotico pred njim poskušal predstavljati kot devetletno deklico, ki je nekoč bila.  takrat se je spomnil. dekle, ki stoji pred njim, je v bistvu celi dve leti starejša od njega kar pomeni, da tukaj ni kot tekmovalka. "čakaj malo... nikar ne reci, da si postala učiteljica!" 

"neustrašne bojevnike?" je privzdignila obrv. drumstrangovci so morda zares delovali tako. a po njenem mnenju ne bi mogel bolj zgrešiti. bili so še toliko drugega. toda zadržala se je in ni rekla ničesar na to temo. zdela se ji je precejšnja potrata časa. še kar je strmela v fantove oči in jih preučevala. ni želela verjeti, da je to zares on. daniel, ki ji je polepšal dolgočasne dni, ki jih je preživljala pri babici.

ob njegovi neokusni šali se je nekoliko skremžila, nato pa mu namenila srep pogled in stopila korak naprej, da se je morala v višjega fanta, ki jo je z nasmeškom opazoval pogledati navzgor. "nisem pri volji za tvoje neumne šale veš." mu je sporočila in ga s kazalcem dregnila v prsni koš. "in to ti da še večji vtis malega fantka." to je bila medea. no, bolje rečeno nova medea. dregala je v osje gnezdo. ob njegovem nenadnem izbruhu je zavila z očmi. "to se mi bo vtisnilo v spomin za vedno. kaj ko bi povedal malo več?" mu je sarkastično predlagala in roke uprla v boke. ni bila pri volji za igrice. glavobol se je počasi vračal. potem pa se je nenadoma znašla v njegovem objemu. in takrat je vedela, da je to on. tisti, ki se ga je bala še kdaj srečati. daniel, izgubljeni prijatlej iz otroštva. skoraj so ji privrele solze v oči, ko ni bila zmožna vzdigniti rok in ga objeti. tako so smao mlahavo visele ob njenem telesu. ampak ničesar ni čutila do njega. "ah, daniel. saj res.." je nekoliko naveličano zamrmrala in mu ponudila nekoliko prisiljen nasmeh. če bi jo lahko, bi jo verjetno srce zabolelo ob tem, ko je gledala kako je je bil vesel. ampak tista medea je živela samo še v njegovem srcu in spominu. "mar ne bi smela?" se je hladno pozanimala in mu namenila oster pogled. "je to res tako presenečenje? ali bi morala osati v politiki?" ga je skoraj nadrla.

začuden ton njenega glasu mu je dal jasno vedeti, da je s tisto stereotipno predstavo o drumstrangovcih popolnoma udaril mimo. "lepo te prosim, ste vikingi sodobne dobe," se je očarljivo nasmehnil in se ležerno naslonil na tram rob ladje. njun pogled se je kot po naključju srečal, vendar ga očitno noben od njiju ni nameraval umakniti, zato sta nekaj trenutkov le stala v tišini. ni je stvari, ki je sedmošolec v tistem trenutku ni bil pripravljen dati, da bi izvedel kaj se sogovornici podi po glavi.
s svojo šalo je dekle očitno precej razjezil, izraz na njenem obrazu se je v trenutku spremenil od veselega nasmeška v jezno grimaso. stopila je bližje k njemu, mogoče z namenom, da mu nažene strah v kosti in daniel je moral priznati, da ga je za trenutek spreletel srh. vendar taki triki na njem niso delovali, na medeinih učencih mogoče, ne pa na njem. rjavolaska ga je s kazalcem dregnili v prsi in danielov širok nasmeh se je spremenil v še večjega, ko je defenzivno stopil korak naprej in dvignil roke v zrak predaje. "brez fizičnega nasilja prosim." odločil se je, da bo njen komentar o 'malem fantku' ignoriral, punce sploh ni poznal in, če se izkaže, da je kdor daniel misli da je... no, v tem primeru se z njo pač ni želel prepirati.

nad njenim mlačnim odzivom je bil presenečen in njegov žareč nasmeh je usahnil skupaj z njegovo dobro volje. sonca, ki je sijalo izza oblakov nenadoma ni bil več tako vesel kot prej. je bil njegov odziv pretiran? počutil se je kot navaden idiot. sam je skakal okoli nje, popolnoma navdušen, med tem ko oni ni bila sposobna niti pristnega nasmeška. ni si mogel pomagati:"nekdo se je pa precej spremenil."
s svojim naslednjim izbruhom je medea poskrbela za drugi hladen tuš tisti dan. daniel se je tako živo spominjal nasmejanega dekleta, ki je preprosto ni bilo moč ujeziti ali spraviti v slabo voljo, a zdaj se je zdelo, da medeo moti vse. zapičila se je v prav vsako izrečeno besedo. "seveda ne! ampak nikoli nisi bila ravno... pedagog." je sedemnajstletnik nerodno ubesedil svoje misli. začudeno se je zastrmel v svojo prijateljico. je bilo res možno, da se je tako spremenila? kaj sem pa pričakoval? da bo pri devetnajstih letih enaka, kot je bila pri devetih? skoraj bi se nasmehnil svoji neumnosti, ko ga je prešinila druga misel. jaz sem ostal enak. zakaj je torej ona zdaj tako hladna?