annabella rae morrissey

"moja annabella. seveda, spomnim se kot da bi bilo včeraj." ob mojem vprašanju ženska dvigne roko, okrašeno s številnimi prstani in brezhibnimi dolgimi nohti, k umetelni pričeski, si rahlo pogladi velike kodre in se s prepričljivo nostalgijo v očeh zazre skozi okno. "sirotišnica v kateri je živela, je bila - kot so nedvomno tudi vse druge, naravnost obupna. že od daleč sem zaznala vonj po pozabljenih sanjah in zlomljenem duhu," čez nekaj trenutkov začne s pripovedjo.
velika, temačna in preprosto opremljena hiša. pred njo stoji vitka mlada ženska v belem hlačnem kostumu, viha nos nad prizorom pred sabo in nasploh vsak delček njene telesne govorice kaže, da ji je njeno početje izpod časti. namrščena se s konicami prstov dotakne kljuke in odrine velika vrata, nato pa zavzdihne in izgine v notranjosti.
"sram me je govoriti o mojem življenju preden sem jo posvojila. bila sem razuzdana in podivjana, a ponosno lahko rečem, da me je enkrat kakor strela z jasnega zadelo, kako grozljive posledice ima lahko moje početje in odločila sem se, da je čas za spremembo. potrebno je bilo veliko truda, znoja in solz, da sem se otepla preteklosti. posvojitev je bila velik korak - takrat sem zares čutila, da ni več poti nazaj. k sebi sem vzela najstarejšega otroka, z najmanj možnostmi za dom, a me kljub moji dobroti usoda ni prenehala tepsti." iz prsi se ji izvije globok vdih, nedvomno zavoljo dramatičnega učinka. premor med pripovedovanjem podaljša še toliko, da si odpne plašč in razkrije bleščečo biserno ogrlico. čeprav nič ne rečem, se z nasmeškom pohvali, da je le ta najnovejša pridobitev s strani njenega moža, ko opazi, da jo bežno ošinem s pogledom. končno se odkašlja in nadaljuje. "vzljubila sem jo, bog mi je priča, zato je bil zame njen leden odnos še toliko bolj boleč." na plano potegne robec in si z oholo kretnjo popivna oči, v katerih ni niti sledi o solzah. "dala sem ji vse, tako materialne reči kot svojo mladost, a zaman. z odraščanjem je postajala vedno lepša - seveda še zdaleč ne tako kot jaz, ko sem bila njenih let, saj zase ni pretirano skrbela, a kljub temu se mi trga srce ob misli na vse dekliške reči, ki bi jih lahko počele skupaj. toda ne, ona je raje preživljala počitnice v tej svoji šoli, kar je naravnost čudaško, med poletjem pa je včasih cele dneve sploh nisem videla, saj se je potepala kdo ve kje ali pa, zaprta v svojo sobo, poslušala svojo divjaško glasbo." kakor puščica se vzravna na stolu in se namrgodi kakor, če bi se spominjala še posebej neljubega dogodka.
svetlo, prevzetno domovanje bogate družine, pravi dvorec v očeh srednjega finančnega razreda. v ranih jutranjih urah, malo pred sončnim vzhodom, mir skali nenaden ropot v otroški, pardon, najstniški sobi. ženska v svileni spalni srajci, ki se je ravnokar odpravljala proti toaletnim prostorom ob tem sunkovito spremeni smer in se brez opozorila požene v annabellino spalnico. ob pogledu na hčerko v spranih kratkih hlačah, bulerjih, majici svoje najljubše skupine in s podivjanimi lasmi, ki se je ravnokar pobrala po grdem padcu z okenske police ji zaplapola kri v žilah. zgrabi jo za brado, obrne njen obraz k sebi ter se zazre v njene rahlo pordele, steklene oči in nemudoma ve kaj je na stvari. "prejšnjič alkohol, danes trava, kaj bo naslednje?" zadirčno zalaja. "kdaj me boš končno poslušala in si prenehala uničevati življenje? jaz sem šla skozi to, prekleto. kako moreš biti tako neumna in ponavljati moje napake? se sploh zavedaš kaj vse sem dala zate? ti pa mi to vračaš s takšnim obnašanjem!" kričanje se nadaljuje, dokler dekletu ne prekipi. "NIKOLI ne bom kakor ti. zaupaj mi, raje umrem," zasika, sita vseh očitkov o tem kako se njena mati žrtvuje, zlobna najstnica pa si namerno želi škodovati, samo, da bi ji kljubovala. kozje molitvice se nadaljujejo še kar nekaj časa, a sedaj le še mrtvo strmi v 'mamo' in čaka, da bo konec. nihče v vili več ne spi.
"upornica je, v vseh pogledih. vraga, čudi me, da njenim profesorjem še ni prekipelo. nedvomno dobro skriva svoje vragolije. bistra, nadarjena in samostojna je, a tako prekleto trmasta. če sem iskrena bi ji privoščila, da jo vržejo s šole, morda bi jo to streznilo. nikoli me ni upoštevala, kaj šele katerega od mojih mož," končno za trenutek odloži masko in mi prihrani svoje stokanje o tem, kako jo posvojenka zavrača. zdrzne se, kakor, da bi se zavedla, da je bila pravkar za drobec preveč odkrita. zbere se in poskuša popraviti škodo. "ah, toda kaj moremo? ne glede na tegobe, so to naši otroci in bili bi izgubljeni brez njih," zavzdihne in se pocukrano nasmehne. "pred nekaj meseci sem posvojila še isabelle. punčka je srček, a ne premore četrtino annabelline osupljive inteligence. nič zato, se bo pač morala bogato poročati. to ne bo problem, saj je navsezadnje moja hči." mehko se zasmeji svoji šali, v kateri je najbrž več resnice kakor v čemer koli, kar mi je danes povedala o sebi in me vljudno odslovi. dvorec zapustim z mešanimi občutki, med katerimi izstopa odkrito sočutje do dekleta, ki preživlja najlepša leta življenja pod vplivom te ženske.