klopce

daniel ne bi bil daniel, če ne bi že navsezgodaj zjutraj, ko so vsi dostojni ljudje še spali, že tekel. zanj je bil tek kot droga, potreboval ga je, saj si je tako zbistril misli ali pa preprosto ni mislil na nič. slišati ni bilo druga, ko udarjanje njegovih tenisk ob pot in daniel se je v enakomernem ritmu brezciljno pomikal naprej. ko je znova obkrožil šolo, so se mu lasje lepili na čelo, majica pa na hrbet, kar je bil znak, da ima dovolj teka za ta dan.  z rokami se je naslonil na kolena in lovil sapo, ko je za sabo zaslišal smeh. s kotičkom očesa je opazil nekaj hihitajočih se tretješolk. ošinil je svojo zapestno uro in ugotovil, da je zunaj že skoraj celo uro, kar pomeni, da se grad počasi pričenja prebujati. vzravnal se je in se umaknil na klopco, v senco dreves. zaprl je oči in užival, ko ga je lahen vetrič hladil. počutil se je ponosnega, imel je občutek, da je nekaj dosegel. mogoče je tudi zato rad tekel, po teku se vedno počuti zmagovalno. njegov tok misli je prekinil sladek glas, ki ga je daniel še predobro poznal. ne da bi odprl oči se je nasmehnil. kmalu je zaslišal škripanje klopi in začutil njeno telo, očitno je prisedla. "veš, da sem vedno vesel tvoje družbe," je odgovoril kot pravi kavalir in jo pogledal. videti je bila sijajno, preprosto, a sijajno. "lepo, da si enkrat za spremembo pokonci pred poldnevom." podaril ji je lahen nasmešek, podoben njenemu. za nekaj trenutkov sta sedela v tišina in daniel se je nasmehnil sončnemu žarku, ki je prodrlo skozi veje in sijalo naravnost v rdečelaskin obraz. "krajši pogovor bi rada? si prepričana, da ne bi tega opravila, ko bom stuširan?" se je zasmejal daniel, ko se je zavedel, da najbrž ne diši prav prijetno. če je bil pred nekaj minutami še navdušen sam nad sabo, je zdaj tisti dodatni krog prekleto obžaloval. na dekleta, še posebej pa na emmo, je rad postil dober vtis in s popolnoma preznojeno majico, si gotovo ne nabira točk.

pogledal jo je z rahlo privzdignjeno obrvjo in se tudi sam nasmehnil. po eni strani taka princeska, vendar še vedno tako skromna. "ali kdo kdaj ni? povej mi kdo je, da ga vzamem v roke," se je zasmejal, vendar je bilo v njegovem podtonu mogoče zaznati, da vsaj delno misli resno. seveda, saj je emmo štel med svoje prijatelje, mogoče ne med tiste tesne, s katerimi se ves čas druži in jim zaupa vse skrivnosti, vendar jo je imel vseeno rad. "saj res, ti si ena izmed perfektov!" jo je zbodel. "o čem ste govorili? kako boste izboljšali našo šolo?" je vprašal in hlinil zanimanje, čeprav komaj skrival nasmešek. emma se je nagnila nazaj in njene prej skoraj priprte oči so se zdaj srečale z njegovimi. ob njenem neumnem odgovoru se je zasmejal, čeprav je moral priznati, da mu je ugajal. "kaj takega je vedno lepo slišati," je odgovoril in za trenutek užival v sproščeni tišini, ko ni bilo slišati druga, kot žvrgolenje ptic, ki so se počasi pripravljale, da poletijo stran. "zanič," je odgovoril z nasmehom. "vendar bi bile presenečena, koliko truda vložim v to, da obdržim tako bedno ljubezensko življenje." odgovor jo je najbrž presenetil, saj ponavadi ni bil tako odkrit, vendar pa daniel ni imel nikakršnega namena, da bi svoje besede naprej pojasnjeval. "kako je pri tebi?" je še nekoliko negotovo vprašal. kakšen je pravil odziv na tako vprašanje? le zakaj se tega ne učijo v šoli? lahen vetrič od prej se je spremenil in kljub temu, da je sonce še vedno sijalo so ga postopoma prekrivali oblaki. nemudoma si je zaželel, da bi s seboj prinesel jopico, ki bi jo zdaj lahko ponudil emmi, vendar je bilo k sreči videti, da rdečelaski ni hudega.

z lahnim, komaj opaznim nasmeškom na obrazu je daniel opazoval zmeden izraz na prijateljičinem obrazu, vendar je bil prelen, da bi svoje besede pojasnil. kdaj drugič mogoče, na kakšni zabavi, ko bo njegov zdravi razum malo zamegljen, takrat bo najbrž odkrito govoril o svojih čustvih. trezen zagotovo ne. zavil je z očmi ob njenem pretiranem odzivu, čeprav se je dobro zavedal, da se le šali. "nekateri imamo tudi druge obveznosti poleg šole," je brezbrižno odgovoril, s širokim nasmehom na obrazu, čeprav se emma niti sanjalo ni, kaj vse se skriva za temi nekaj besedami. "ne, vendar upam, da tako ostane," se je zasmejal, vendar ni prav vedel zakaj mu te besede- že neštetokrat izgovorjene- danes ne zvenijo pristne. videl je, da ji je ob njegovem vprašanju neprijetno. v senci, ki so jo ustvarjala drevesa ni mogel biti prepričan, a bil bi pripravljen staviti, da je zardela. "srečno samska? nisi videti kot dekle, ki bi bila srečna, da je samska," je mimogrede pripomnil, vendar je presrečen zgrabil njeno ponudbo, da spremenita temo pogovora. ponavadi ni imel problema, ko je govoril o dekletih in svojem razmerju z njimi, a ni se mu zdelo prav, da o tem govori z emmo. bile je preprosto... narobe. "ocene? kdaj so na bradavičarko uvedli ocene?" je v smehu skoraj prehitro odgovoril daniel. "saj veš, dovolj da zdelam razred in najdem neko bizarno službo v čarovniškem svetu," je dodal resneje. "kako gre tebi? stavil bi da si izjemna," je nerodno sestavil poved in sklonil glavo. 

zagrizel je v svojo ustnico, ko je opazil zmeden izraz na rdečelaskinem obrazu. seveda, neumno šalo si je spet razlagal kot nekaj večjega, kot znak zaničevanja in večvrednosti in s tem popolnoma sproščen jutranji pogovoril spremenil v nekaj neprijetnega, vsaj zase. zdaj bo moral do konca paziti, da ne naredi še kake napake. jezen na samega sebe je skoraj preslišal njeno naslednje vprašanje. vreme je bilo preveč lepo in bilo je prezgodaj, da bi se sedmošolcu ljubilo razmišljati o pretkanih, dvoumnih odgovorih zato je samo zavzdihnil in skomignil z rameni: "vedno se kaj najde."

tudi sam se je nasmehnil, vendar iz povsem drugih razlogov kot ona. "zlomljena srca so vedno, vendar nikoli moja," je nečimrno odgovoril in se glasno zasmejal, vendar to ni bila tema, o kateri je z lahkoto govoril. na svoj tako imenovan 'sloves' ni bil ponosen- kljub temu, da se je v družbi pogosto hvalisal. 

"nobenih problemov? ne reci, da nimaš čisto nobenih problemov!" je vzkliknil, čeprav je vedel, da je emma govoril izključno o ljubezenskih problemih. ko si je očitno narobe razlagala njegovo šalo se je le nasmehnil, ni bil pri volji za pojasnjevanje -vedel pa je tudi, da bi se lahko bolje izrazil. "seveda," je zato samo mirno prikimal in jo pustil, da nadaljuje. "torej si si izbrala izbirni predmet, ki ti ne gre?" se je pozanimal v smehu.