obrobje parka

nege čarobnih živali ni nikoli pretirano marala. no, v bistvu bi bilo veliko bolj natančno če bi rekli, da so se ji tiste ure, ki jih je preživela v parku oziroma ob prepovedanem gozdu, zdele naravnost mučne. sicer je vedela, da takšno znanje lahko pride prav v kritičnih situacijah, vendar pa je menila, da bi ga z veliko lahkoto pobrala iz različnih knjig. pri negi tako ali tako nikoli niso počeli ničesar več od skiciranja, hranjenja in božanja nekaterih krotkih bitij - čemur se je victoria vedno znova z velikim veseljem izognila.

tega dne so imeli nego že prvo uro in za trenutek ali dva je po pravici povedano razmišljala o tem, da bi mučen predmet preprosto preskočila ter namesto tega naredila tisti dodatni esej za čarobne napoje. vendar se je nato kljub temu odpravila v park, ter med hojo počasi grizljala prepečenec, ki ga ni uspela pojesti pred zvonenjem. že takoj, ko je v daljavi zagledala skupino učencev zbranih okoli lepega števila lesenih zabojev, ji je bilo jasno da to ne bo ena izmed tistih običajnih dolgočasnih ur. sklepala je po mešanici živčnih, razburjenih, navdušenih in gnusa polnih pogledov, ki so jih naokoli pošiljali njeni vrstniki. ko je prišla dovolj blizu, da je videla kaj je v zabojih, jo je pri srcu nekoliko stisnilo in povsem podzavestno se je ugriznila v ustnico. nič govorjenja zate to uro, si je v mislih zabičala ter stopila nekoliko na stran. svoje sposobnosti je imela sicer povsem pod kontrolo, vendar pa je morala biti kljub temu previdna. ena majhna napakica bi bila čisto dovolj, v trenutku bi morala spakirati svoj zaboj ter se spraviti kam drugam - druga celina bi bila v redu, drug kontinent pa še boljši. v tistem se je profesor odločil začeti svojo razlago, ki pa jo je victoria po pravici povedano popolnoma preslišala. kače, ki so sikale nekaj metrov proč od nje je tako ali tako že poznala. njen oče je imel namreč nekaj primerkov, za katere je zdaj skrbel družinski hišni vilinec. roke je prekrižala pred sabo ter odsotno strmela v zvijajoča se telesa pod seboj, ki jih je trenutek za tem zakrila gruča učencev. profesor je očitno naročil, naj si učni subjekt ogledajo nekoliko pobližje. vsekakor precej neumna odločitev, ena izmed deklet je bila namreč tako štorasta, da je zaboj prevrnila in kača se je začela počasi ovijati okoli njenih nog.

dekle je zagrabila panika. s pestmi je tolkla po kači, nekajkrat obupano skočila v zrak, iz njenih ust pa so se razlegli prestrašeni kriki, ki so še najbolj spominjali na cviljenje prašiča namenjenega v klavnico. na kratko; počela je vse, česar glede na situacijo v kateri se je znašla nikakor ne bi smela. to da jo bo kača ugriznila je bilo jasno kot beli dan, prav tako kot dejstvo, da bi victoria tragedijo z veliko lahkoto preprečila. samo odpreti bi morala usta in reči kači naj spusti dekle. in potem po hitrem postopku spakirati svoje kovčke ter izginiti, kar je bila približno zadnja stvar ki jo je v tem trenutku želela. ob vsaki vrnitvi na bradavičarko je sicer čutila močan odpor, vendar pa je vedno ko je prestopila tista široka vhodna vrata, natančno vedela kaj pričakovati. in to, ta sigurnost, je bila nekaj česar nikakor ni želela izgubiti. ja, njeno razmišljanje je bilo sebično, ampak pa kaj potem? če ne bi bilo bi bila mrtva že leta nazaj.

tako je samo nekoliko napeto opazovala dekletov boj, ki se je v bistvu končal prav nenavadno. če je prav slišala je nekdo preprosto rekel 'pusti jo' in kača je ubogala. victoria je presenečeno dvignila pogled - ne, ne presenečeno; šokirano -, kljub temu, da ni videla kdo je govoril, je bilo glede na to da so vsi strmeli naravnost vanj, to povsem jasno. morgan. njuni odnosi niso bili nikoli pretirano dobri. no, v bistvu so bili naravnost ledeni, podobnost med njima je bila pač veliko prevelika, da bi se lahko razumeli. in to dekle je ravnokar spregovorilo v jeziku kač, česar victoria sprva sploh ni dojela. navsezadnje je bila edina laskustka na svetu - dejstvo da bo neka drznvrranovka... no, bilo je popolnoma nepričakovano. in nemogoče. in kljub temu se je ravnokar zgodilo. victoria je z rokami živčno zdrsnila skozi svoje lase. njene misli so preračunavale, seštevale ter odštevale, izločale. resnica je bila pred njenimi očmi že od vsega začetka, vendar pa je ni želela videti. preostanek ure je minil v megli. ni potrebovala prav veliko razmišljanja za svojo odločitev, takoj po koncu je sledila morgan. ujela jo je na pol poti proti gradu, jo zagrabila za zapestje in počakala da se je obrnila k njej. "kdo za vraga si?" je vprašala, čeprav ji je bil odgovor jasen že vse od trenutka, ko je kači naročila naj spusti tisto nesrečno dekle. njena polsestra.