sprehajalna potka okoli jezera

Naslov sporočila: Re: sprehajalna potka okoli jezera Čet Jun 13, 2013 2:30 am

we could have it all

durmstrangovska ladja je sekala majhne valove jezera v bližini bradavičarke. na ograjo njenega trupa se je naslanjala neka temnolaska, ki je na videz zamišljeno strmela v mlačno jezersko vodo pod sabo. "kenzi!" dekliški vzklik je presekal umirjujočo tišino, v kateri je prej uživala predstavnica ruske akademije za čarovnice in čarovnike. ena od njenih prijateljic je pritekla z njej in jo pogledala izpod obrvi: "čez nekaj minut bomo tam, pridi." beloa si je za uho popravila kodre las, ki jih je veter razmršil in jih sedaj podil po njenem obrazu, medtem ko je začela svetlolaski ob sebi mirno razlagati o tem, kam se morajo namestiti ob prihodu. so ji oblasti šole nalagale preveliko odgovornost? bilo ji je vseeno, kajti navajena je bila da svoje dolžnosti opravi perfektvo, brez kakršnekoli napake. ni si dopustila da bi bila manj kot odlična, ne, ona ne. ni potrebovala veliko časa, da je pritegnila pozornost durmstrangovcev: pravzaprav je bila le-ta njena v trenutku, ko je odrinila trdna ladijska vrata in vstopila v kabino. ladja se je malce zatresla, nato pa se je dokončno ustavila. na njenem obrazu se je zarisal ponosen nasmešek. "prispeli smo," je rekla učencem akademije in se zopet odpravila na krov.
sonce jo je zaslepilo in jo pripravilo do tega, da je k sebi stisnila svojo torbico z življensko pomembnimi pripomočki (kot so šminka, list papirja in pisalo, palica ter nekaj fotografij iz njenega otroštva). s pogledom je premerila obraze bradavičarskih učencev, ki so jih prišli pozdravit ali pa si jih samo ogledati: njihove bodoče nasprotnike na turnirju. a kenzi je iskala le eno samo osebo. zapustila je gručo svojih prijateljic in se spustila z ladje med radovedne čarovnike iz bradavičarke. seveda - nikomur od njih ni posvetila niti kančka njene pozornosti. razen njemu. "sebastian!" je rekla nasmejano in skoraj stekla do zmedenega temnolasca, za katerega se je zdelo da je še pred kakšno sekundo nekoga iskal. objela ga je in svojo brado naslonila na njegovo ramo, medtem ko je stopila na prste da bi ga poljubila na lice. njene čeljusti njenih durmstrangovskih prijateljic so padle do tal od začudenja: ti ni bila tista hladna kenzi, ki so jo poznale. "lahko bi prisegla da te nisem videla že stoletja," je skoraj zašepetala in hitro dodala: "daj, pelji me na sprehod okoli tegale prekleto velikega jezera." da, kenzi se je želela znebiti množice, ki ju je obdajala. po navadi bi ji vsa ta pozornost ki sta jo dobivala ugajala, a tem trenutku je želela imeti svojega prijatelja zase. samo prijatelja?

she shall drop her handbag and the picture will fall out of it. *it just can't go as we planned*

Naslov sporočila: Re: sprehajalna potka okoli jezera Ned Jun 16, 2013 12:27 am

this is for the lovely kenzi :3 there is unknown amount of words and i'm listening to the 1975 for inspiration. these two are adorable <3

nad idejo, ki je raszajala po bradavičarki prejšnje celo leto, ni bil najbolj navdušen. hotel je narediti vse kar je v njegovi moči, da bi preprečil ponovitev tekmovanja, ampak navsezadnje je bil le še eden izmed učencev, pa čeprav eden izmed najbolj vplivnih. razlog za njegovo nenavdušenost nad tekmovanjem je bil ta, da bi po šolskem posestvu tako letalo še vsaj dvakrat več učencev kot jih je do sedaj, kar pa ne bi bilo ravno priročno za njegovo manjšo volkodlačjo težavico. ostalim je seveda trošil naokoli neumnosti o tem, da bodo fantje pobrali vsa dekleta in podobne stvari, kar je bilo res daleč, daleč od resnice. sebastian je bil glede teh stvari tako prepričan sam vase, da je bilo že nezdravo.
kakorkoli, tekmovanja mu ni uspelo preprečiti in na koncu je tako kot preostala večina šole čakal na prihod durmstrangovcev. ni se udeležil beuxbautonskega prihoda, saj tam ni imel nič početi, deklet pa se čez številno množico tako ali tako ni dalo videti. v tem primeru, pa je bila stvar drugačna. od svoje mati je namreč slišal, da bo na tekmovanje prišla tudi kenzi, hčerka belovih, s katerimi so bili de greyevi že dolga leta dobri prijatelji. oba patra familie sta bila usekana v glavo in sodeč po njunem tesnem prijateljstvu, sta se več kot odlično razumela. norci vedno stojijo drug za drugim, ne glede na to, kako nora so njihova dejanja. sebastian je stresel s svojo glavo, da so mu svetli kodri padli na čez oči in si jih nato z enim gibom roke postavil v pravo pozicijo. spomini na preteklost so bili malenkost preveč boleči, da bi lahko o njih razmišljal na javnem mestu.
zravnal je svojo drži in visoko divngil svojo glavo, da bi lahko videl žez trojico prekleto koščenih in visokih tipov pred sabo. ostro se je zasukal na petah, ko je zaslišal svoje ime in na obrazu se mu je zarisal velik nasmešek, ko je zagledal čudovit obraz, ki se je popolnoma skaldal z glasom, ki je pred nekaj trenutki poklical njegovo ime. "kenzi, draga moja," prijel jo je okoli pasu in jo za trenutek pritisnil k svojemu telesu. "še bolj čudovita si, kot se te spomnim," je odvrnil na njen komentar in jo spustil iz svojega objema. "kakor želiš," je dejal in ji z roko nakazal v smer proti veliki vrbi na drugi strani jezera. dobro se je zavedal, da so vanju oprte prakitčno vse oči v razdalji desetih metrov, če ne več, ampak na to je bil že čisto navajen. šepetanje, pogledi, takšni ali drugačni, nič novega.
z roko je kenzi in sebi utiral pot skozi množico in malenkost pospešil korak, ko je desno od sebe zagledal nezaželeno postavo. ko je bila med njima in vzklikajočo množico dovolj velika razdalja, je izbral lepo in košato vrbo ob potki in se nanjo udobno naslonil. trenutek je še opazoval čudvoito okolico, potem pa svoj pogled usmeril na kenzijin obraz. "torej... kako kaj družina? in ti? kako si ti?"

<3

» sprehajalna potka
» sprehajalna potka