peščena plaža

Šok ob nenadnem povabilu, novici. To se je zgodilo Lucii, ko so jo povabili na skrivno zabavo ob jezeru. Kar ni mogla verjeti. Rekla si je, da tako ali tako ne bo šla. Ker pa ni vedela kako reagirati, saj jo je povabila skupina Spolzgadovcev, ki so se precej družili z njo, je prikimala ter šla naprej po svojih opravkih. Do večera se ni več ubadala s tem.
Že je ležala na postelji v domu, ko je pogledala na uro. Rekli so ji, naj pride okoli enajste. Bilo je četrt na enajst. Ni vedela kaj naj naredi. Naj gre, ali naj ostane. Na koncu je prevladovalo mnenje, da ji ena zabava ne bo škodila in, ker je od zadnje minilo že precej časa si je mislila, da se je mogoče spremenila. Zato je potiho vsatla iz postelje, se oblekla ter naličila in se od tihotapila ven. Saj ne, da bi ji kateri Spolzgadovec kaj rekel. Čeprav je to 'slab', 'zloben', 'hladen' dom, so prebivalci zelo lojalni. Vedno držijo skupaj, saj se zavedajo da so skupaj močnejši. Dokler so čistokrvni. Bolj je pazila na hodnikih. Vedno je bila na preži in hodila tako tiho, kolikor je v bulerjih lahko. Našla je odklenjena vrata in se izmuznila iz gradu. Ko je prišla je, čerpav je bila ura deset do enajst, zabava bila že v polnem razmahu. Hitro se je pomešala med učence ter si priskrbela kozarec, ki ga je previdno povohala. Nekaj alkoholnega, čeprav ni bila prepričana da je čarovniško. Pijača brezkrvnežev je pomislila, ko si je kozarec previdno nesla k ustom. Srknila je požirek ter bila presenečena, da ji je grenak okus v bistvu bil precej všeč. Nekdo je pričaral glasbo(na Merlin-ve-kateri način) in Lucia se je začela zibati v ritmu glasbe. Čez uro pa je spila že precej več in je plesala brez večjih zadržkov. Čeprav se je lahko še kontrolirala in ni bila popolnoma pijana. Le malce opita. Še se je zavedala dogajanja. Vsaj tako se je zdelo. Precej dobro se je pretvarjala, čeprav je v resnici spila le dva kozarca in ji je bilo pošteno dolgčas. Torej ne, ni se spremenila. Še vedno ni ljubiteljica zabav in če smo iskreni, nikoli tudi ne bo. Najbolj,da kar odide, saj je brez veze poleg tega pa so precej glasni, kar bi lahko pritegnilo pozornost učiteljev. In če in ko se takrat zgodi, ona noče biti zraven. Dobila bi pripor, starši bi bili še bolj jezni nanjo(čeprav so že pošteno zaradi, po njihovem mnenju 'provokativnega oblačenja' ter ličil). Ko se je obrnila je nerodno stopila ter zletela v naročje nekemu fantu. K sreči ni imela v roki kozarca. Pogledala je navzgor in oseba se ji je zazdela znana. Izvila se je iz prijema, vendar njene preiskujoče oči niso zapustile njegovega obraza. Morala se je spomniti, od kod ga pozna.

lucia
povabilo, ki ga je dobil s strani skupine spolzgadovskih deklet, ga v bistvu ni pretirano presenetilo. njegovi vrstniki so vedno uživali v dobri zabavi, celotna izkušnja pa je bila še boljša če jo je spremljal pridih tveganosti. čeprav mogoče tokrat ni šlo le za majhen pridih, vendar za veliko zajemalko. zabavo so namreč nameravali organizirati ob obali jezera in to ob uri, ko je bilo tako temno, da se je vsakršna svetloba videla kilometre daleč. na srečo pa so kraj zabave in grad ločevala precej gosta drevesa, ki bodo poleg svetlobe nedvomno zadušila tudi zvok. kljub temu dejstvu se je še nekaj časa obotavljal preden je dokončno sprejel vabilo. če bi ga dobili, bi njegov oče namreč po vsej verjetnosti naredil še kaj hujšega kot mu samo ukinil mesečno žepnino.

na dan - oziroma noč - zabave, je bilo nebo precej jasno, temperature pa kljub približujočemu se oktobru dokaj visoke. durmstrangovsko ladjo je zapustil v spremstvu skupine fantov iz šestega letnika, ki so bili prav tako povabljeni, med hojo proti peščeni obali jezera pa je razmišljal če vse skupaj le ni bila napaka in bi bilo boljše če bi se vrnil. na srečo je vse svoje skrbi uspel utopiti v alkoholu, ki ga je sicer spil malo več kot le za okus, vendar kljub temu ne tako veliko da bi bil na mrtvo pijan. kar je bilo vsekakor dobro če bo na neki točki potrebno po hitrem postopku zbežati s kraja dogajanja. prvo polovico noči je preživel v pivski družbi skupine spolzgadovcev, v začetku druge pa se je pridružil neki pihpuffovki na plesišču. ravno je bil sredi precej zapletenega plesnega giba, ko mu je v naročje zletelo dekle, ki jo je kljub svojemu rahlo opitemu umu takoj prepoznal. s stisnjenimi ustnicami jo je grobo potisnil po konci, svoje dejanje pa pospremil z; "pazi kje hodiš ljubica." nato se je že nameraval obrniti nazaj k pihpuffovki ter se pretvarjati, da dekle za njim ne obstaja, ko je zaslišal kričanje ter ga je zaslepilo nekaj bliskov urokov. vsekakor mu ni bilo potrebno dolgo razmišljati o tem kaj vse skupaj pomeni.
credits to ruby at ptb

 

No, olika pa je res obupna je pomislila, ob grobem potegu. Ljubica. Oh, kako je sovražila to besedo. V bistvu je sovražila vse pomanjševalnice. Tako poniževalne in otročje so. Seveda tega skoraj nihče ne razume. "Noben ljubica nisem."  je zasikala nazaj, preden se je do konca razjezila. Ampak, ko je spregovoril se je spomnila. Michail. Michail Vasilyev. Njegov in njen oče sta znanca, najbrž najbližje prijateljstvu kar v njeni družini obstaja. Nekega poletja so prišli v London. Spomnila se je, kako sta se moška zapirala v sobo, da bi se 'pogovorila o poslu', ženski pa sta se pogovarjali o modi, tračih ter podobnih zadevah. Na otroka pa so čisto pozabili. Lucia se ni trudila navezati stika, čeprav so ji rekli, da mora biti z Michailom v dobrih odnosih. To pa mali ni padlo na kraj pameti. Zdel se ji je aroganten, čeprav jo je po drugi strani tudi zanimal, saj je bil eden izmed redkih otrok, ki jih je v svojem življenju videla. Ampak njun odnos je bil hladen. Tu in tam kakšna beseda, če sta se že morala pogovarjati pa je bilo tako skopo in kratko, kot je le mogoče. Ko je družina odšla se je za Lucio vse vrnilo na stare tire, v bistvu sploh ni opazila razlike. Potem pa je pred dvema letoma izvedela za samomor Michailove matere. Poslala je sovo s sožaljem, to pa je bilo vse kar je naredila. Niti je ni pretreslo. Smrt doumeva kot nekaj samoumevnega, naravnega. 
Iz spominov jo je iztrgalo vpitje, preplašeno prerivanje in pa zazdelo se ji je, da je celo videla nekaj bliskov urokov. Tedaj se je zavedla, da v bistvu ne bi smela biti tu. In tudi ne bi bila, če se ne bi spotaknila ter srečala dolgoletnega znanca. Malce je bila razočarana nad sabo, da si je pustila takole zapraviti nekaj dragocenih minut, ki bi jo lahko rešile. Bilo ji je jasno, da če jo dobijo, da je mrtva. Verjetno bi jo izpisali iz šole, češ, da je postala preveč razuzdana. In tega si ni želela. Niti najmanj. Tako bi morala gledati starše, imeli bi jo pod 24/7 nadzorom in obtoževali bi jo, da uničuje ugled družine. 
Zato je hitro stekla proti delu gozda, ki se je stikal z jezerom. Le nekaj oseb se je podalo tja, bilo je pretemno da bi videla kdo so. Tam je zagotovo ne bodo iskali. Med tekom je bila vesela, da ni oblekla krila ter visokih pet: tek v le-teh bi bil prekleto težek, če ne nemogoč. Iskala je nekaj, da bi se orientirala ter prišla iz oči v oči, s kom drugim kot Michailom. "Pozdravljen." je uradno rekla, brez da bi pokazala kakršno koli veselje ob snidenju. "Če si že tu, si lahko uporaben. Ali veš morda, kje približno sva?" Okoli njiju je bila le tema, vsi kriki in osebe so poniknile, bila sta popolnoma izolirana. 

lucia
za trenutek je neodločno obstal na mestu, nato pa s pogledom hitro premeril svojo okolico in pridušeno zaklel. večina ljudi je bežala v smeri gradu, nekaj pa jih je zabredlo v jezero v obupanem poskusu, da bi se jim uspelo skriti pred preganjalci. le nekaj redkih posameznikov je steklo proti delu kjer se je gozd stikal z jezerom. vsekakor najbolj trezen del, zbežati proč od napadalcev ter se potuhniti med gosto rastlinje, se je namreč zdelo še najbolj logično. michail se ni prav dolgo obotavljal, pri priči se je pognal na desno, se mimogrede izmaknil uroku, ki je priletel v njegovo smer in še nekoliko pospešil svoj tempo. ustavil se je šele po kakih dveh minutah šprintanja in ko je s pogledom poskušal razločiti kje natančno se je znašel, je z njim trčil ob nikogar drugega kot samo lucio nocturno. za trenutek se je poigraval z mislijo, da bi se pretvarjal da je ne pozna, vendar je na koncu prišel do sklepa, da ga to ne bi nikamor pripeljalo. njegovi in luciini starši so si bili precej blizu in kolikor je vedel so zanju že kovali neke skupne načrte, kar ga je samo še bolj vzpodbudilo k temu, da se dekleta ni niti trudil spoznati, temveč jo je namesto tega držal na varni razdalji. ob njenem pozdravu se je zgolj nekoliko namrščil, ko pa je izjemno nevljudno vprašala če morda ve kje se nahajata, pa ji je namenil strog pogled. "se ti zdi?" je nato vprašal z glasom, ki se je kar cedil od sladkobe. "zadnjič ko sem preveril sem na tej šoli precej manj časa kot ti, tako da če bi kdo že ravno moral vedeti kje sva si to definitivno ti. ampak po drugi strani najbrž ne morem pričakovati kakršnih koli uporabnih informacij od punčke brez možganov, ali pač?" roke je prekrižal pred seboj ter jo nekaj časa le namrščeno motril.
credits to ruby at ptb

 

Namrdnila se je ob nevljudnem obnašanju. Niti pozdraviti ne ve! Sarkastično se je nasmehnila. "No, vedno se pustim prijetno presenetiti, vendar mislim, da bom danes za ta užitek prikrajšana." saj je bilo samo vprašanje. Ni vedela, kdaj se mu je tako zamerila. Ni se mu mogla. Saj skoraj nista govorila, za vraga! Posmehnila se je. Kaj si vendar misli, da je? ''Na tej šoli sem več časa, se strinjam ampak mislim, da je to za šolo tudi bolje. Dvomim, da bi kdor koli prenesel tvoj ego. In kar se tiče lokacije, ne vem kje sva, ker imam mogoče malce preveč dela z nalogami in predmeti, quidditch vajami in nimam časa za hojo po oddaljenih ter zapuščenih delih Prepovedanega gozda, v katerem, tako mimogrede, sploh ne bi smela biti.'' Punčka brez možganov? Ob tem ji je zavrela kri. Vendar je vedela, da ni pametno če se preveč razjezi. Ampak. Kaj si vendar misli? Ona, ki ima same I-je, ocene PP ali nižje še dobila ni, osvojila mali milijon nagrad….ona punčka brez možganov?  ''Veš kaj? Zmotil si se. Sem ena najbolj pametnih ter razgledanih na šoli in to tudi povem ter popravim vsakega, ki si upa misliti drugače. Zakaj? Ker je to VSE kar imam!'' Trudila se je, da ji v oči ne bi privrele solze. Počutila se je ranljivo, ker so jo drugi venomer opozarjali na njene napake in šibkosti. Njen stil je bil neke vrste protest pred nekaterimi, ki so mislili, da je manjvredna, da ne spada v to šolo… Neke vrste odziv na napad. Ni mogla povedati drugim, ali pustiti, da bi jo razkrinkali, da se ne počuti dobro, da je vedno nervozna, vedno lačna, vedno nezadovoljna, vedno v skrbeh, ali je dovolj dobra in ali je neko stvar naredila dovolj dobro. Stalno pod pritiskom, ki ga je komaj zdržala. Ni vedela, kako bo preživela OWL izpite na koncu leta. Njen pogled se je spet vrnil k Michailu. ''Čeprav te po prvem vtisu ne maram, predlagam da greva naprej in enkrat bova že prišla ven. Lahko tudi izvedeva Point Me(Usmeri me), saj veš urok povzroči, da se palica začne obnašati kot kompas. Kaj praviš'?'' Čeprav bi ga najrajši kar pustila tam, tega ne bi mogla narediti. Tako brezsrčna spet ni bila. Brez, da bi počakala njegov odgovor se je začela prebijati skozi goščavo v upanju, da ne bosta srečala kakšnih kentavrov(s katerimi si po 'manjšem incidentu' ni bila v najboljših odnosih) ali volkodlakov ali kakšnih podobnih neprijetnih bitij. Upala je tudi, da ima Michail palico pripravljeno. ''Lumos.'' je mehko zašepetala in palica je v trenutku zasvetila. Samo da ni preveč.  
 

lucia
"ah, verjemi, večini ljudi gre prenašanja mojega ega več kot odlično od rok." je sladko pripomnil, ter dekletu namenil meden nasmešek. že res, da je bilo na bradavičarki nekaj ljudi s katerimi je bil - kot bi se lahko izrazili - na bojni nogi, vendar pa so še vedno prevladovala tista dekleta, ki so se za njegovo pozornost malo manj kot tepla - česar se je zelo dobro zavedal. kar je bil tudi delni razlog za to, da so ga luciine besede prej zabavale kot jezile. "oh oprosti, glede na to da si zdajle tu, res nisem vedel da daš toliko na pravila." je nadaljeval z nekoliko posmehljivim glasom. "očitno sem se zmotil - nisi punčka brez možganov, temveč samo še ena v dolgi vrsti dolgočasnih pripadnic ženskega spola. kaj si sploh počela na tej zabavi?" njegov glas se je zdaj iz posmehljivega spremenil v pokroviteljskega, spremljal pa ga je nasmešek,  v najboljšem primeru podoben tistemu ki ga lačni vampir pokloni svoji žrtvi tik preden ji v vrat zasadi čekane ter se pogosti z njeno krvjo. v klepetu - ali mogoče prepiru? - je v bistvu dokaj užival, še bolj po tem ko se mu je zazdelo, da bo dekle na mestu izbruhnilo v jok. vendar pa se ji je uspelo obvladati - ali pa je bil tisti mokri lesk v njenih očeh zgolj odsev lunine svetlobe? "ah, verjemi moj prvi vtis je popolnoma enak tvojemu." je mirno pripomnil na luciine naslednje besede. "in vem kaj naredi urok. če se prav spomnim sem vsaj kakšni dve leti starejši od tebe." kratko je zavil z očmi. "sicer nama ne bo koristil tako zelo kot bi nama koristil če bi dejansko vedela v kateri smeri je grad, nama bo pa vseeno preprečil nepotrebno tavanje." ni bil prepričan da ga je svetlolaska dejansko slišala, že se je namreč začela prebijati skozi goščavo. lahno je zavzdihnil, nato pa se s počasnimi koraki odpravil za njo. ni bil sicer čisto siguren v smiselnost njunega početja - lahko bi počakala da bi ju kdo našel ter se tako izognila življenjski nevarnosti. ali pa tudi ne, njegov oče je bil vse prej kot predvidljiv in vsekakor ni dal prav veliko na človeško življenje. in kolikor je vedel so bili dekletovi starši povsem enaki - tudi njeno življenje ni moglo biti pretirano pravljično.
credits to ruby at ptb