fotelji

minilo je le nekaj mesecev, odkar je bila zadnjič tukaj, a zdelo se ji je, kot da je pretekla že cela večnost. veliko raje kot odhajala, je prihajala nazaj in zopet prišla v stik s tistimi, ki jih skozi počitnice ni uspela videti vsaj dober mesec - seveda je to priznanje zmeraj ohranila v svojih mislih, navzven pa odsevala, kot da ji je čisto vseeno ali so počitnice, ali pa bo spet mogla sesti v šolske klopi in gledati obraze, ki jih ni mogla prenesti, ali pa se z njimi ni pogovovarjala. da, res ni bilo veliko takšnih, ki jih je millenia pogrešala, pa vendar, karou je bila ena izmed redkih, s katerimi je ostala v stikih prek pisem, kar pa vseeno ni bilo isto kot to, da sta se videli osebno, vsak dan, vsako uro, pri skoraj vsakem predmetu. in čeprav ji je oblubila, da se bosta srečali že na vlaku... no ja, amelie je imela vsekakor drugačne načrte in tako je celotno vožnjo preživela v najbolj oddaljenem kupeju skupaj s svojo sestro in njeno druščino, ter zdolgočaseno zrla skozi okno in si potiho želela, da bi bila nekje drugje. a kakor vse dosedajšnje, se je tudi ta vožnja kajhitro končala in uspela se je izgubiti v množici, pustiti svojo sestro za seboj, četudi je bila nekoliko zaskrbljena, in smuknila v najbližnjo kočijo, ter tako preživela še nekaj mučnih minutk z skupino drznvraancev, ki niso znali govoriti o ničemer drugem, kot o znanosti. zavila je z očmi, zavzdihnila, in se osredotočila na čisto nepomemben živalski kovček s podgano, ki ga je v naročju držala ena izmed modrih predstavnic. morala je izgledati že izjemno čudno, tako, samo strmeti v nekaj, a jo je odrešilo to, da so se končno znašli pred veliko graščino, ki je bila za kar nekaj časa sedaj njen dom. na ustnicah se ji je zarisal bežen nasmešek, in brez obotavljanja se je namenila proti spolzgadovskim sobam v upanju, da je bila oseba, katero je trenutno najbolj želela videti že tam.

"karou" njen glas je bil navdušen, a napolnjen z nekakšnim olajšanjem, da je bila resnično tukaj, medtem ko je močno stisnila svetlolasko, ki je bila od nje višja vsaj dva palca. tukaj je bila. sedaj. končno. "uf, ne sprašuj" je zavila z očmi, še zmeraj z nasmeškom na obrazu in jo naposled le spustila, ter ji sledila k obloženim foteljem "amelie me je zvlekla v družbo nekakih čarovniških hipijev in potem sem celo vožnjo morala poslušati čudaške zgodbice," zavzdihnila je in nekoliko zmajala z glavo "resnično bi si morala najti boljšo družbo - nekoliko me skrbi zanjo. ampak, njeno življenje." zadnji stavek je izrekla nekoliko tišje, v njenih očeh je bilo zaznati malce zaskrbljenosti, a zaupala je svoji sestri in temu, da bo vedela, da so pri prijateljstvih, ki jih spleta tudi določene meje. res je že bilo, da je bila pravi magnet za težave, a bila je pametna. v to je bila millenia prepričana. "kaj pa ti? si uživala v vožnji do tukaj? ojej, tako zelo sem te pogrešala" njen glas je bil sladek kot le redkokdaj v družbi drugega človeka, ko je še enkrat objela svojo prijateljico.