šolska ambulanta

Naslov sporočila: Re: šolska ambulanta Pon Jun 10, 2013 4:51 am

natalie vivienne archer

nasršeno je strmel v plešasto profesorjevo glavo, medtem ko mu je le-ta razlagal o tem, kako zelo pomembna je oskrba za travmatizirane bolnike. stari je mislil da je izjemno duhovit ali pa je akivu želel le pokazati, da ve nekaj pomembnega o njem: odločil se je, da bo ravno temnolasec dobil to čast, da pazi na dekle ki jo je pred nekaj dnevi napadel volkodlak. kakšno nenavadno naključje, kajne? in kakšna ironija. akiva se je komaj zadrževal, da ne bi zavil z očmi: samo še tega mu je manjkalo. enkrat za spremembo profesroju ni odgovoril z raznimi izgovori, kajti vedel je da mora biti previden. če nase opozori že s samo eno majhno napako.... njegova 'mala' skrivnost je bila prvič odkar je prestopil prag akademije tik pred tem, da jo nekdo razkrije. in on ni bil pripravljen tvegati.
že res, da je bila samo njegova krivda da je bila punca poškodovana, ampak konec koncev... kaj je počela v gozdu? vsi učitelji so čudežno pozabili na dejstvo, da je bila na kraju kjer ne bi smela biti. in prav tako ni nihče pomislil na to da bi jo utegnil poškodovati kak učenec akademije. pa saj vendar na šoli ni bilo nobenega volkodlaka, kajne? no, vsaj ne da bi drugi to vedeli.
s kletvicami na koncu jezika in s težkimi, počasnimi koraki se je vlekel do šolske ambulante. moral bi bitivesel: dokler punca popolnoma ne okreva, je opravičen izostanka od pouka. a kaj, ko mu šola ni nikoli povzročala glavobolov: mnogo težje mu bo sedeti ob dekletu, ki je v takem stanju zaradi njega. ko se mu je končno uspelo primajati do njene postelje, se je sesedel zraven nje na star, razmajan stol ki je pod težo njegovega telesa žalostno zaškripal. je bil ravno ta zvok tisti, ki je prebudil setlolasko na bolniški postelji? "dobro jutro, trnjulčica," je zamrmral in jo pogledal z privzdignjenimi obrvmi. "princeske se ne bi smele ponoči potikati same po gozdu, veš."

Naslov sporočila: Re: šolska ambulanta Pon Jun 10, 2013 6:55 am

@tagged to akiva van lyndon

Natalijine veke so bile težke, pretežke da bi jih lahko odprla. Okoli sebe je slišala razne glasove, ni jih znala uvrstiti. Ni vedela kje se nahaja, bila je čisto izgubljena. Hotela je odpreti svoje veke, a ni mogla. Zato je ponovno tonila v nemiren spanec. Lovile so jo velike, rumene oči, postave ni opazila. Vse skupaj je bilo zavito v senco in kmalu je zagledala ostre čekane, ki so se poblisnili v soju polne lune. Kaj je to bitje? Bitje se ji je približalo in takrat je v sanjah zakričala. Zbudila se je. Na čelu je začutila majhne potne kapljice, verjetno posledica njene nočne more. Zakaj se ji je vse skupaj zdelo to znano? V tem trenutku ni mogla razmišljati. Zaprhutala je z vekami in neodločno pogledala po sobi. Očitno je bila v šolski ambulanti, kaj se je zgodilo? Na stolu zraven nje je sedel njej neznani fant. Nagubala je čelo, da bi ga uvrstila med svoje prijatelje, a ga ni mogla. Bil je samo en fant, ki ga je včasih srečevala po hodniku. Kaj počne ob moji postelji? Neodločno se je zastrmela v njega in takrat je zaslišala njegov glas. Zdel se ji je nekoliko oddaljen, verjetno posledica močnih zdravil. Še vedno ni vedela, kaj se ji je zgodilo.

"Še sreča, da nisem princeska." je nenadoma izgovorila, šibko, vendar dovolj glasno, da jo je fant ob postelji lahko slišal. To je rekla avtomatsko, ne da bi se dobro zavedala. Očitno so ji možgani v tem trenutku hitreje delovali, kot si je sama mislila. Počutila se je nemočno. Zopet je zbegano pogledala naokoli, na koncu pa se zazrla v fanta. Očitno bo lahko samo on vir njenih informacij. "Kaj počnem tukaj? Kaj se je zgodilo?" ga je vprašala ter s pogledom zahtevala njegov odgovor. Skušala se je dvigniti v sedeč položaj in kmalu ji je uspelo. "In kaj ti počneš tu? Oprosti, ampak mislila sem, da bom ob sebi zagledala koga drugega. Brez zamere, ampak ne poznam te ravno dobro, da bi bil ob moji postelji." mu je še dejala, ter tako kot poprej, s pogledom trmasto zahtevala odgovor. Še v tako patetičnih položajih, ni mogla iz svoje kože.

<3

Naslov sporočila: Re: šolska ambulanta Sre Jun 12, 2013 12:46 am

natalie vivienne archer

"da nisi? ne izgleda tako," je rekel, ne da bi sam vedel na kaj točno je ciljal s tem. na njene zlatkaste lase, ki so izgledale tako bajno kakor da bi pripadale dekletu plemenite, modre krvi ali pa je bilo dejstvo, da je že kar nekaj dni samo ležala na postelji boleče podobno dejavnostim razvajene grajske gospodične. od naslednjem vprašanju se je suknovito obrnil proti njej in ustnice so se mu oblikovale v komaj viden nasmešek. ni se spomijala: varen je. konec koncev pa mogoče tudi drugi niso vedeli, kaj ali kdo je dekle spravil v tako stanje, v katerem je pač bila sedaj? "nisem pravi naslov za ta vprašanje," je odkimal in pomignil proti medicinski sestri, ki se je sukala med posteljami in delovala dokaj zaposleno; pa vendar si je vzela nekaj časa in ravno v trenutku, ko je akiva izrekel te besede, se je rpimajala do bolnice ob kateri je sedel in ji začela razlagati. vsako podrobnost, vsako rano ki ji jo je zadal volkodlak je nazorno opisala in akivu se je za trenutek zameglilo pred očmi.
kako za vraga naj bi tako krhko telo preneslo vse te rane, zlome... s čarovnijo, seveda: a zdelo se mu je da je bil že čudež, da je živa dočakala da jo je nakdo našel. najbrž jo je nekdo pogrešal in so zato preiskali gozd.
ko mu je dekle zastailo naslednje vprašanje, je pogledel njenemu zahtevajočemu pogledu. zdelo se mu je, da je v tistih nekaj minutak odkar se je vsedel na ta stol resnično izvedel, zakaj je natalie pristala v rdečemo domu: oditi v gozd ob polni luni... pogum. ali pa samo brezmejna neumnost. kombinacija obojega. ljudje se sploh niso zavedali nevarnosti, ki so jo predstavljali volkodlaki in to je bila ena njihovih največjih nevarnosti. njene trmaste oči pa so še vedno zahtevale odgovor. "vodstvo šole je mnenja, da mora biti ob tebi eden od učencev. če te zanima zakaj sem to ravno jaz, jih pač vprašaj: tudi meni bi odgovor prišel prekleto prav," je počasi izgovoril nekaj besed in jo premeril s pogledom. "te kaj boli? potrebuješ kaj, karkoli?" ob teh besedah bi lahko rekli, da mu je bilo resnično mar.

Naslov sporočila: Re: šolska ambulanta Pet Jun 14, 2013 12:54 am

@tagged to akiva van lyndon

Pogledala ga je, dokaj nejeverno, ter pri tem privzdignila obrvi. "Verjemi, sem vse prej kot butasta princeska." je zamrmrala, ter se nekoliko premaknila v bolj udoben položaj na bolniški postelji. Tudi ko se je premaknila, se je počutila precej zaležano, najverjetneje posledica tega, da je v stanju nezavesti ležala vedno na istem mestu. Namrdnila se je ob njegovem odgovoru, da ni pravi za tovrstna vprašanja, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ampak že v naslednjem trenutku se ji je njena želja, izvedeti čim več o tem, kaj se ji je zgodilo, uresničila. Ob pripovedi medicinske sestre je rahlo prebedela in postalo ji je slabo. Se je mar res vse to zgodilo prav njej? Kako je pa sploh lahko preživela ta napad? Kmalu je medicinska sestra ob njenem nemem vprašanju, kdo za vraga jo je pa našel, odgovorila, da so jo prijatelji že dolgo pogrešali v dnevni sobi in da so raje odšli za njo. Našli so jo v precej slabem stanju in vprašanje je bilo, ali bo preživela. Medicinska sestra je še pohvalila njeno trmo, odločnost in željo po življenju, saj naj bi jo ravno ta rešila večne teme in nato je odšla.

"Vsekakor jih bom vprašala, zakaj so mi za varuško nastavili godrnjavega mladeniča. Želela bi si bolj živahne družbe." mu je godrnjajoče odvrnila in merila predvsem na to, da je cel čas odkar je prebujena, popolnoma resen in ji pri tem daje dvoumne odgovore. "Lahko bi mi vsaj izdal svoje ime, glede na to, da mojega verjetno že poznaš." je še dodala, ter se pri tem namuznila. Zavzdihnila je, si popravila svetle lase ter se za nekaj trenutkov zastrmela v strop. "Ne, dobro sem, hvala." mu je odvrnila ob njegovi ponudbi za pomoč in se dala v še bolj sedeči položaj. Zdaj je praktično na postelji že napol sedela, blazino si je položila nekoliko višje, s hrbtom pa se je nanjo naslonila. Sedaj je že bolje videla mladeniča na stolu pred njo in kmalu je ujela njegov pogled. Oči so ji bile prekleto znane, preveč znane in kmalu se je spomnila svojih sanj. Velike rumene oči so jo preganjale, na koncu pa ostri beli zobje. Če bi njegove oči lahko samo nekoliko obarvala v odtenku rumene, stavim, da bi bile enake. Takrat pa je v mislih vse skupaj povezala, z vso volkodlačjo zadevo in ostro zajela sapo. Oči so ji begale zdaj po sobi, zdaj nazaj k njemu in nekako je globoko v sebi vedela, da ima prav. Zastrmela se je vanj in končno izdavila: "Kdo v resnici si? Kaj hočeš od mene?" Je bilo mar res mogoče, da je glavni krivec za njene poškodbe sedel tako blizu nje? Kaj počne tu? Kaj ji je storil? Kako se je lahko tako dolgo skrival? Zakaj ni nihče nikdar posumil, da je volkodlak? Toliko neizrečenih vprašanj je ostalo, a Natalie je sedaj samo nemo in šokirano strmela.

<3